Šterkijada (2023) je film, ki ga je režiser in scenarist Igor Šterk posnel skoraj natanko 15 let po izginotju svojega očeta Jureta Šterka, morjeplovca in pomorščaka ter prvega Slovenca, ki je sam objadral svet.

Gre za neizprosno, žalostno, občasno tudi humorno avtobiografsko dramo, skozi katero spremljamo družino, v kateri nezvesti in pogosto odsoten soprog ter avtoritativen oče celotno družinsko življenje podredi zgolj in samo jadranju. Očetov sebičen način življenja ima pogubne posledice za družino samo, za odnos s soprogo in sinom.

Sorodna novica Šterkijada: Življenje Jureta Šterka je "fascinantna zgodba, ki jo je bilo treba povedati"

Okoli sveta, mimo doma ...
Če je javnost Jureta Šterka dojemala kot neustrašnega pomorskega junaka, se na drugi strani soproga in sin, ki sta prisiljena, da vsak na svoj način bolj ali manj uspešno krmarita čez življenje, se spopadata z osamljenostjo, skorajda nikoli prisotnim očetom ter na koncu tudi z njegovo izgubo. Pravzaprav vse to zaobjame podnaslov filma: Okoli sveta, mimo doma.

"Jadralski podvigi in tragično izginotje očeta niso bili razlog za ta film. Kar me je pritegnilo, so bili trenutki v naši družini – žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni. Ti odslikavajo kompleksnost odnosov v naših življenjih," je o svojem filmu povedal Igor Šterk (1968). Šterkijada je sicer odprla lanski Festival slovenskega filma, v slovenske kinematografe pa je prišla z začetkom tega leta. Razprodana premiera v ljubljanskem Kinodvoru je bila posvečena malo pred tem umrli soprogi in mami Vojki Šterk.

"Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način," je v recenziji filma za oddajo Gremo v kino na Programu Ars zapisala Gaja Pöschl.

V vlogi Jureta Šterka nastopa Janez Škof, mamo in soprogo Vojko je upodobila Silva Čušin, sina Igorja v otroških letih Tito Novak, kasnejšo različico pa Jernej Gašperin. V opaznejših stranskih vlogah so nastopili Blaž Setnikar, Saša Pavček in Primož Pirnat.

Direktor fotografije je Miloš Srdić, montažer Petar Marković, avtorja glasbe sta Jura Ferina in Pavao Miholjevič. Za zvok je poskrbel Julij Zornik, za scenografijo Marco Juratovec, za kostumografijo Tina Bonča in za masko Gabrijela Fleischman. Za produkcijo je zaslužna Petra Vidmar, za soprodukcijo pa Ira Ivana Cecić in Nina Petrović.

Sorodna novica "Če Jure ni bil privezan, ni 'šanse', da je preživel"

Na zadnji poti z jadrnico s pomenljivim imenom
Okoli božiča 2008 se je Jure Šterk še zadnjič oglasil radioamaterjem, s katerimi je bil v stiku: poročal je o težavah, natančneje, o zlomljeni priponi jambora, ki jo je sklenil sam popraviti. Od takrat od njega ni bilo več glasu. Videli so le še njegovo jadrnico, kako sama tava po morju, prvič januarja 2009 in nato še aprila naslednjega leta, ko je nanjo 1200 milj zahodno od Avstralije stopila posadka z raziskovalne ladje. Z jadrnice so rešili nekaj osebnih predmetov, med drugim tudi Šterkov dnevnik iz leta 2008 in z začetka 2009.

Leta 1937 rojeni Jure Šterk je med letoma 1991 in 1994 s 6,5 metra dolgo jadrnico objadral svet. Koprčan z belokranjskimi koreninami je sicer osemkrat preplul Atlantski ocean, dvakrat Indijski ocean in enkrat Tihi ocean. Od decembra 2007 je bil z 9,2-metrsko jadrnico s pomenljivim imenom Lunatic (slov. blaznež) na jadranju okrog sveta. 25.000 morskih milj dolgo jadranje brez prestanka se je 1. januarja 2009, ko se je takrat 71-letni Jure Šterk zadnjič oglasil, bližalo koncu. Če bi mu uspelo, bi postal najstarejši človek s tovrstnim podvigom, hkrati bi to storil z najmanjšo jadrnico.