S temi besedami je ministrica za kulturo Majda Širca v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma odprla 20. festival Liffe. Tudi letos je večer ob odprtju potekal po ustaljeni shemi: najprej je bil na vrsti uvodni skeč, tokrat duhovita parodija večernega Dnevnika, ki ga je vodil Jure Longyka in je bil seveda posvečen Liffu: vse od razreševanja dileme, kako torej izgovoriti to nesrečno kratico Liffe, pa do pregleda 20-letne zgodovine festivala, ki so ga prej krajšali še bolj nerodno: FAF. Odlomek iz "Dnevnika" si oglejte v priloženem videoposnetku.

Film kot nadgradnja resničnega življenja
Za glasbeni del programa je poskrbela skupina Kisha (ker je nenazadnje "kiša tudi dobra, da gre čim več ljudi v kino", kot je pripomnil Jure Longyka), zbrane pa sta nagovorila programski vodja Simon Popek in ministrica Širca, ki je pozdravila dejstvo, da se festival še vedno vrača in obrača k avtorskemu filmu, in nas pozvala, naj se "prilepimo bolj disciplinirano kot sicer v kinodvorane, ki nas – če ponujajo crème de la crème (in Liffe to ponuja) – prestavljajo v svet vsakdanu nevidnih podob. Podob, ki se ne odpovedujejo želji, da bi spreminjale in izboljševale realni svet. Film namreč realnega sveta nikoli ne zgolj registrira. In četudi o tem svetu še tako dvomi, verjamem, da ohranja vanj zaupanje. Tudi takrat, ko najbolj razgalja njegovo ničevost. In kar je najbolj pomembno: film prepoznava strašno protislovnost čustvenih stanj – naših in tujih. Saj slika hrepenenja in padce, srečo in poraz."

Za začetek melanholična ljubezenska zgodba
In vse to velja tudi za uvodni film. Festival je namreč z Divjimi travami inavguriral Alain Resnais, avtor, ki, kot je dejala Širca, "je začel delati filme pred novim valom, preden so zgradili Berlinski zid, preden je atomska bomba padla na Hirošimo in preden so nemški bombniki bombardirali Guernico". Resnais, ki so se ga občinstva zaradi kompleksnosti njegovih filmov včasih "bala", je na stara leta posnel (morda varljivo) preprosto, rahlo nadrealistično, melanholično ljubezensko zgodbo dveh ljudi, ki vsaj toliko kot v resničnem svetu živita v svoji domišljiji. V stranski vlogi boste v čisto drugačni luči spoznali nekdanjega Bondovega zlobca Mathieua Amalrica.

Zanimiva predprodajna favorita: Tulpan in Ubil sem svojo mamo
Predprodaja vstopnic za letošnji Liffe se je začela 20. oktobra in do včeraj so jih izdali 30.100. Že pred uradnim začetkom festivala sta bila popolnoma razprodana dva filma. Pri tem je zanimivo to, da ne gre za kakšni znani predpremieri z "velikimi" imeni, ampak za kazahstanski Tulpan Sergeja Dvortsevoja in kanadski prvenec Xavierja Dolana Ubil sem svojo mamo, oba iz serije Perspektiv. No, Tulpan, zgodba o ljubezni v neizprosni kazahstanski stepi, je eden največkrat nagrajenih filmov lanske festivalske sezone in zmagovalec canskega sklopa Poseben pogled, Ubil sem svojo mamo, prikaz razmerja med vase zaprtim šestnajstletnikom in zaskrbljeno, malce nergajočo mamo, pa režijski prvenec leta 1989 rojenega Dolana, ki je tudi scenarist in glavni igralec.