Turško-italijanski režiser Ferzan Özpetek se v svojem opusu praviloma posveča medosebnim odnosom v njihovih najrazličnejših pojavnih oblikah, pri čemer je istospolna ljubezen pogost motiv. Boginja sreče k nam prihaja po izjemnem komercialnem uspehu v Italiji, ki ga je film okronal z dvema nagradama david di donatello.

Özpetek splete samo na prvi pregled predvidljivo štreno o Alessandru in Arturu, paru v srednjih letih, ki po spletu nepredvidljivih okoliščin postane skrbnik dveh majhnih otrok. Premisa, ki je v sedmi umetnosti tako pogosta, da ima tako rekoč svoj lasten podžanr – francoska komedija Trije moški in zibelka je bila večkrat adaptirana – v Özpetkovih rokah ni iztočnica za konvencionalno melodramo, ampak melanholičen, pronicljiv pogled na staro krilatico, da najbolj prizadenemo tiste, ki jih ljubimo. Režiser elegantno prehaja med lahkotnim tonom komedije značajev in patosom ljubezenske drame. Okrog svojih protagonistov splete pisan mikrokozmos slikovitih stranskih likov, pa naj bo to sijajna kraljica preobleke ali pa sosed, ki zaradi Alzheimerjeve bolezni vsak dan na novo spoznava svojo ženo.

Vsi ti posebneži s sijajnih rimskih zabav so v ostrem nasprotju z avtoritarno baronico, ki jo bomo spoznali pozneje; v svojo prašno vilo v Palermu bo poskušala zapreti otroka, ki sta Alessandru in Arturu že prirasla k srcu. A tudi ta karikiran lik čarovnice ne spodkoplje čustvene poante filma: v dolgoletnih zvezah neizogibno nastopijo tudi težke etape, ki pod vprašaj postavijo naše ustaljene predstave o ljubezni. Močan adut filma je tudi sijajna scenografija, ki jo podpisuje Giulia Busnengo, sodelavka velikega Paola Sorrentina.

Teden vsako leto del svojega programa posveti dosežkom restavriranja filmske dediščine: tokrat bo na sporedu kriminalna drama Vsakemu svoje, ki jo je leta 1967 režiral Elio Petri. V minimalistični detektivki, ki mojstrsko stopnjuje svoje klavstrofobično vzdušje, spremljamo univerzitetnega profesorja levičarskih prepričanj, ki se na lastno pest loti preiskave dvojnega umora v svoji domači vasi. Ker sta umorjena lokalca serijsko skakala čez plot, policija zločin pomete pod preprogo kot umor iz časti, čeprav je vse bolj očitno, da je šlo za politično motiviran atentat. Da bo izhod iz labirinta zarot še težji, se profesor Laurana zaljubi v vdovo enega od umorjenih mož.

Film, ki mafije nikoli izrecno ne omeni ali pokaže, je kljub temu študija odnosa med organiziranim zločinom in oblastjo. Bolj kot vprašanje, kdo je morilec, Petrija zanima ideja siciljanskega statusa quo, ki vplivne in močne posameznike ohranja na položajih. Gian Maria Volonté je sijajen v vlogi plašnega akademika, ki ni nikoli znal razumeti sveta, v katerem je odraščal, in svojega mesta v njem, ker je bil nenehno "z glavo v oblakih". In trk z resničnim svetom bo neusmiljen.

Iz oddaje Gremo v kino.