Vinterberg je gradivo črpal iz lastnega življenja, saj si je kot otrok s svojimi starši tudi sam delil skupno streho z več družinami. Režiser, ki je na sceno prodrl ob koncu 90. let s filmom Praznovanje (1998) pod okriljem gibanja Dogme 95, je v Berlinu za MMC spregovoril o svojem novem filmu, s katerim bo poskušal nadaljevati impresiven niz kakovostnih izdelkov, ki ga je začel s filmi Submarino (2010), Lov (2012) ter Daleč od ponorelega sveta (2015). "Čutim nostalgijo po času, ko so ljudje živeli skupaj,” nam pove Vinterberg, ki poudarja, da gre predvsem za zelo osebno zgodbo, in zanika, da ima film kakršne koli politične konotacije.

Kakšna je bila vaša osebna izkušnja življenja v komuni, ki vas je motivirala, da ste posneli film o tem?
Ko sem bil otrok, je bilo v naši ulici 32 hiš in v šestih izmed njih so bile komune. Tisti čas je bilo to precej razširjeno. V vsaki komuni je živelo med 11 in 16 ljudi, naša je bila med bolj civiliziranimi. Ljudje so se selili sem ter tja, zato smo svoje sobe nenehno prestavljali gor in dol po hiši. Sam sem imel sobo v kleti, da so lahko moji prijatelji priplezali na obisk. V komuno smo se priselili, ko sem imel 7 let. Ko smo prišli tja, sem tam videl 2-letnega fantka, ki je v rokah držal steklenico piva. Rekel sem si, "kaj za vraga je zdaj to?!" Takrat sem hotel biti inženir, moje največje upanje je bilo, da bom nosil zobni aparat in očala, namesto tega pa sem pristal v tem kaosu. Sprva mi je bilo zaradi tega tako nerodno, da si nisem upal povabiti prijateljev na obisk. Z leti so se stvari spremenile in sčasoma je to postal prostor, iz katerega moji prijatelji niso hoteli oditi. Postalo jim je tako všeč, da nas je 4 ali 5 prijateljev živelo kar v moji sobi. Bilo je zelo energično, vseskozi se je veliko dogajalo, tam si vedno deležen toplega sprejema. Te stvari danes zelo pogrešam.

Kako je prišlo do nastanka tega filma in ali so ga vaši starši že videli?
So. Bil jim je zelo všeč. Vedo, da gre za oseben film, ampak da obenem ne krši naše zasebnosti. Sami lahko vidijo, da je tisto, kar sem uprizoril na platnu, fikcija, ki so jo uprizorili igralci na odru. Film je namreč začel nastajati, ko so me z dunajskega gledališča Borg povabili, naj kakšno izmed svojih zgodb uprizorim na njihovem odru, še preden bi jo posnel za film. Njihovemu direktorju se je zdelo zanimivo, da je moj film Praznovanje potoval s platna na oder in da je to predstava, ki jo še danes izvajajo. Postal je neke vrste gledališki evergreen, zato mi je rekel, da bi poskusili še s čim novim. Začetek našega odnosa ni bil preveč romantičen, ker sem ga zavrnil z besedami, da se ne ukvarjam z gledališčem, a me je nato vprašal, ali se zavedam, koliko me bodo plačali. Ko mi je to povedal, sem privolil. (smeh) Predstavo so nato z improvizacijo odigrali njihovi avstrijski in nemški igralci, s čimer so njihove zgodbe postale del predstave. V filmu so to uprizorili danski igralci. To ni več povsem moja zgodba, temveč je postala fikcija, čeprav moji starši v njej še vedno vidijo odmev lastnega življenja. Predstava jih je zelo ganila, a se jim je zdela tudi zvesta času, ki ga opisuje.

Zakaj se življenje v komunah na dolgi rok ni obdržalo? Zakaj je danes takšna oblika skupnega življenja bolj izjema kot pravilo?
Mislim, da ima vse svoj čas. V življenju vse mine. Mislim, da je to tudi glavna tema tega filma. Ljubezen mine. Življenje iz majhnega otroka z leti postopoma zbledi. In na tak način tudi določen čas izgine. Tisti čas je nato nadomestil neki povsem drug, a prav tako fascinanten pojav - individualizem. Nastopil je čas svobode posameznika. Nov čas je imel povsem drugačne vrednote, ki so naenkrat dobile svojo privlačnost. Spomnim se, da sem tisti čas v eni izmed revij videl fotografijo borznega posrednika, ki se je v svoji japijevski obleki vozil po Manhattnu - na rolki. Čeprav so bile moje vrednote drugačne, se mi je ta podoba zdela privlačna. Vseeno pa mislim, da je glavni razlog, zakaj se komune na dolgi rok niso obnesle, ta, da ko potegnemo črto, ljudje preprosto niso pripravljeni deliti in niso pripravljeni plačati cene skupnega življenja. To je namreč bistvo takšne skupnosti, da daješ. Vseskozi moraš biti radodaren in biti pripravljen pomagati ter temu posvečati čas, potrpežljivost. Če tega ne storiš, se preprosto ne obnese.

So komune potemtakem v nasprotju s človeško naravo?
Menim, da ne. Do določene mere se vsi moji filmi ukvarjajo z raziskovanjem odnosa med posameznikom in skupnostjo. To vidite v Lovu, v Praznovanju in zdaj v Komuni. Vsekakor je to

del človeške narave, razumeti se z drugimi, komunicirati z njimi, a to s sabo prinaša tudi odrekanje. Nekateri so tega sposobni, drugi pač ne. V tistem času so se ljudje ukvarjali s še enim eksperimentom, namreč z idejo spoštovanja do otroka. Do nas otrok so se vedli enako kot do odraslih, z enako mero spoštovanja. Lahko smo delali, kar smo želeli. Ko sem imel 15 let, sem šel na potovanje po Evropi, in to popolnoma sam. Ta ideja je zrasla iz ljubezni do nas. A kot vidite v filmu, je to s sabo prineslo drugačno vrsto odrekanja - pred nas so preprosto postavljali pretežke odločitve in to je položilo preveliko težo na naša ramena. Danes imamo, nasprotno, to navado, da preveč ščitimo svoje otroke. Mislim, da film Lov morda ponuja lep primer tega. Ko sem enkrat pripeljal svoje otroke v vrtec, so mi rekli, da ne smejo imeti rokavic s povezovalno vrvico, ker bi se lahko z njo zadušili. Rekel sem, poglejte, to je življenje in življenje je nevarno. Ne moreš v popolnosti preprečiti in postaviti požarnega zidu med otroke in življenje. Otroci dandanes ne poznajo občutka, kako je imeti premočene nogavice. Izredno so zaščiteni in morda smo v tem šli predaleč. V svojem življenju poskušam najti ravnotežje v teh zadevah. Zagotovo pa smo daleč od tega, kako so na te stvari gledali v 70. letih.

Bi danes še šli živet v komuno?
Lahko bi. Razmišljali smo o tem. V naši državi komune doživljajo ponoven vzpon, ker je prisotno pomanjkanje stanovanj. Mladi se pod eno streho vselijo skupaj. Mi smo se odločili, da ne bomo šli v to. Imam 4 otroke. Ko pripeljejo še svoje prijatelje, že imamo svojo komuno. Moje vsakdanje življenje je nepovratno povezano z ustvarjanjem filmov in kot tako je zelo povezano z mnogimi ljudmi, njihovimi egi. Zdi se mi, da s tem opravim svojo nalogo. Ko pridem domov, potrebujem svojo zasebnost. Trenutno nisem pripravljen na to. Ampak kdo ve, morda pa takrat, ko bom ostarel. Skratka, iz življenja v komuni smo pristali v zelo konservativni družinski ureditvi. Morda bomo v starih letih spet pristali v kaosu komune.

Mislite torej, da ima takšna oblika bivanja svetlejšo prihodnost?
Na neki način. Ampak danes so takšne skupnosti komercializirane. Rad bi vam nekaj poudaril. Naša komuna je bila sestavljena iz dobro preskrbljenih intelektualcev. Vanjo smo se vselili leta 1975. V njej ni bilo kakšnih norih komunistov ali vernikov, temveč akademikov, filmskih kritikov, novinarjev, profesorjev. V naši skupini je eden izmed njih predlagal, da bi plačevali najemnino v skladu z višino naših prejemkov. Tisti, ki zasluži največ, bi plačal največ. Ampak tisti, ki je to predlagal, ni bil tisti, ki je zaslužil najmanj, temveč tisti, ki je zaslužil največ. Tega danes ne vidite več. Postopno izginjanje takšne solidarnosti sem opazil celo med zidovi naše hiše. Z leti so ljudje v komuni tudi manj popivali. Ne bi jih ravno oklical za alkoholike, vsekakor pa so popili veliko piva. Radodarnost in alkohol sta dve stvari, ki sta postopoma izginili. Pivo je zamenjala mineralna voda, radodarnost pa njeno pomanjkanje. Pravzaprav bo moj naslednji film govoril o alkoholu, a ne bo njegova kritika, temveč slavljenje. No, na zalogi imam še film o podmornici Kursk. Pravzaprav ne vem, v kakšnem vrstnem redu si bosta sledila.

Kako se vaš film o komuni navezuje na film Skupaj, ki ga je leta 2000 na isto temo posnel Lukas Moodysson?
Do Lukasa Moodyssona gojim ogromno spoštovanje, a filma Skupaj sploh še nisem gledal, ravno zaradi tega razloga. Tudi takrat, ko sem snemal Daleč od ponorelega sveta, sem se odločil, da ne bom pogledal prejšnjih filmskih adaptacij Hardyjevega romana. To pa zato, ker se nočem navezovati na že obstoječe različice. Hočem, da je moj film samostojen. Vsekakor pa ga bom pogledal. V bistvu se že veselim tega. In povedali so mi, da je zares dober.

Popravite me, če se ne strinjate, ampak tudi v vaših zadnjih filmih je opazno kar nekaj elementov gibanja Dogme 95, še posebej v Lovu in zdaj v Komuni. Ali med snemanjem filmov še vedno razmišljate o teh metodah in jih uporabljate v praksi?
Včeraj so mi isto vprašanje postavili na precej bolj agresiven način, "le zakaj je v vaših filmih glasba??" (smeh) Pa je od takrat minilo že 20 let. Problem z Dogmo je bil, da je doživela tako velik uspeh. To mi je sicer predstavljalo veliko izpolnitev in zadovoljstvo, a prav ta uspeh je povzročil, da metoda ni bila več tvegana. Prenehala je biti raziskovanje. Postala je platforma za zvezdnike in zato smo jo morali opustiti. Ampak ideja za njo - iskanje resnice, nedolžnosti, preprostosti - še vedno ostaja z mano v vsakem filmu, ki se ga lotim. Stvar je v tem, da če bi denimo Lov posnel v slogu Dogme, ne bi bil videti gol, temveč kot stara obleka. Bil bi stiliziran. Ljudje danes Dogmo opisujejo kot slog, kar je ironično. V Ikei lahko celo kupite pohištvo Dogma. Prvotna ideja pa je namesto tega bila ravno ta, da smo se želeli izogniti slogu. Pri vsakem svojem filmu iščem ta občutek prenavljanja in iskanja novih receptov za doseganje iste stvari - nedolžnosti. Kot režiserju mi največ pomeni, če lahko nekaj k življenju obudim na resničen način, in če mi to uspe, potem ostane s tabo. Če ustvariš like in trenutke, ki ostanejo z ljudmi, potem si ustvaril življenje. To poskušamo doseči s svojimi filmi.

Zakaj danska kinematografija v Evropi še vedno tako dominira kot celota, ne pa zgolj kot peščica posameznikov?
Morda zato, ker držimo skupaj. Imamo skupen cilj, da si medsebojno pomagamo, a obenem kažemo pogum v ustvarjanju. To miselnost so nam vcepili že v filmski šoli. Smo neke vrste danska mafija. Seveda tudi tekmujemo med sabo in podobno, a na prvem mestu si pomagamo. Obstaja občutek skupnosti in spoštovanja do umetniškega poguma. Vseskozi nas spremlja tudi igra s pravili. Vzgajali so nas, naj se igramo s pravili in z omejitvami ter naj to uporabljamo kot umetniški izziv in navdih. Vse to skupaj nam je dalo dobro podlago za uspeh.

Matic Majcen, v Berlinu