Tigrova zgodba je sprevržena alegorija o usodi in identiteti Ircev in dežele, ki se je skokovito razvila, a hkrati dopustila, da se je družba oddaljila od moralnih vrednot in preveč uživala le v uspehu. Čeprav je moral odgovarjati na obtožbe, da je njegov film zelo temačen, pa Boormana kritike ne ganejo.

Poklic, ki za sabo pušča betonske sledi
Glavno vlogo skorumpiranega moškega, ki se ukvarja z razvijanjem in pozidavo zemljišč, je režiser zaupal Brendanu Gleesonu, ki je moral upodobiti "nove vrste vladarja" kot predstavnike poklica, ki "povsod puščajo svoje velikanske betonske odtise", označuje Britanec. Da film ne bi bil preveč splošen, režiser postavi v fokus moškega in njegovo družino ter prikaže njihovo življenje v odločilnih nekaj dneh. Poseben poudarek je na peklu, ki ga preživalja moški, je film na kratko opisal režiser, ki se pogosto loteva ideje o avtsaderju in neumeščenosti v določen prostor in čas.

Slovesu se ni izneveril niti tokrat, saj moškega vrže iz tira njegov veliko manj uspešen brat dvojček, ki se po dolgoletni odsotnosti nenadoma vrne, glavnega junaka pa stisne ob zid, da se sploh ne znajde več v svojem življenju.

Film, ki ga ne bi več spreminjal
Čeprav je več njegovih filmov po svetu prejemalo nagrade, začenši s filmom Point Blank, ki ga je postavil na zemljevid pomembnih režiserjev, pa je Boorman najbolj znan po svojem filmu Deliverance, posnetem leta 1972, za katerega danes pravi, da je njegov najpopolnejši film. "Mislim, da je Deliverance moj najpopolnejši film, vsaj če ga pogledam danes in vem, da ne bi v njem spremenil niti ene stvari," je dejal režiser filma, ki je postal posebej znan po prizoru, v katerem se eden izmed veslačev kanuja spusti v glasbeni dvoboj s fantom, ki živi v gorah, skozi katere potujejo.

Film si je "prislužil" s tatvino
Duelling Banjos je postala ena izmed največjih uspešnic bluegrassa, leta kasneje pa je pesem dala celo ironični navdih za naslednji Boormanov film - The General, v katerem pripoveduje o zloglasnem irskem kriminalcu Martinu Cahillu. "Cahill je pred mnogimi leti vdrl v mojo hišo in iz nje odnesel zlato ploščo, ki sem jo dobil za pesem Duelling Banjos. Po tem dogodku sem zelo natančno spremljal njegovo kariero," je pojasnil režiser, ki je v film o kriminalcu vključil tudi prizor, v katerem ta jezno prelomi ploščo na pol, ko ugotovi, da v resnici ni narejena iz čistega zlata.

Za Boormana Cahill še danes predstavlja posebno vrsto ljudi, ki jo sam najbolj prezira. "Če bi bil še živ, bi bil verjetno človek, ki se ukvarja z razvijanjem zemljišč," je dejal režiser, ki sicer že 36 let živi v graščini v bližini Dublina.