Igralka, ki je prav v tem času kritiki skoraj ne morejo prehvaliti zaradi njene upodobitve matere krivca za šolski masaker v drami We Need To Talk About Kevin, je, tako vsaj kaže, pripravljena narediti križ čez Hollywood. V intervjuju za Daily Express je namreč pripomnila, da upa, da "bo lahko vse skupaj v kratkem zaključila" ter priznala, da skuša priti "nazaj na pravo pot" in se znova intenzivneje posvetiti pisanju. "Igranje me ne zanima zares. Naveličala sem se čakanja na razodetje ali na to, da me bo zagrabilo."

"Igranje je nekaj, kar ti preusmeri pozornost, in silna napaka, zaradi katere poskušam zdaj priti na pravo pot. Vsakič, ko sodelujem pri kakem filmu, sem odločena, da je to zadnji, nato pa se s kom zapletem v pogovor in "skuhamo" nov načrt. To v bistvu traja že 20 let, ampak upam, da bom lahko v kratkem vse skupaj zaključila," je bila precej nedvoumna Tilda.

"Ne sprašujem se, kje so zdaj vsi filmi, ker si ne želim, da bi filmi sploh bili. Ne iščem priložnosti, da bi igrala. Rada bi priložnost, da se končno dobro naspim in se lotim pisanja."

Odvajanje od Tilde bo počasno
No, njeno morebitno izginotje s filmskega prizorišča vendarle ne bo tako sunkovito: po "Kevinu" jo bomo še letos videli v zgodovinski drami Die Blutgräfin, še eni, ki po Krvavi grofici obravnava zgodovinsko osebnost Erzsébeth Báthory, prihodnje leto v novem filmu Wesa Andersona, Moonrise Kingdom in novem, še nenaslovljenem projektu Jima Jarmuscha.

Eksotična ptica filmske džungle
50-letna Swintonova se ni nikoli bala biti drugačna, kar je očitno že po njenem slogu oblačenja, avantgardnem videzu in ne nazadnje življenjskem slogu (poročena je z Johnom Byrnom, s katerim imata tudi trinajstletna dvojčka, obenem pa - z moževim privoljenjem - živi s svojim dvajset let mlajšim ljubimcem, novozelandskim slikarjem Sandormom Koppom).

Svojo kariero je v osemdesetih začela v raznih eksperimentalnih filmih (leta 1992 je, denimo, v Orlandu režiserke Sally Potter igrala aristokrata, potnika v času na lovu za večno mladostjo, ki med drugim zamenja celo spol). V zadnjih letih si je privoščila nekaj izletov v t. i. mainstream projekte (Michael Clayton, ki ji je prinesel oskarja za stransko vlogo, je že bil tak), a ni nikoli zares zapustila svojih eksperimentalnih korenin. Nekoč je tako v okviru umetniške inštalacije teden dni spala v stekleni vitrini v galeriji, predlani pa je s skupino kolegov skozi škotsko višavje pomagala vleči 34-tonski tovornjak, ki je prevažal skelet potujočega filmskega festivala.

Izgnanka v domovini
Sicer v Londonu rojena igralka je nedavno za Vogue priznala tudi, da se v domovini nikoli ni počutila čisto domače. "V Angliji se vedno počutim kot izgnanka. Ne vem čisto, kako Anglija pravzaprav deluje. Življenje tam se mi je od nekdaj zdelo malo čudno, malo narejeno." Pravo domovino je našla na Škotskem: "Na Škotsko sem vedno hodila samo na počitnice, to, da smo se zdaj tam ustalili, je torej zame kot večne počitnice. Še vedno se naslajam nad tem, pa tam živimo že 13 let."