Že od predvajanja pilotne epizode kritiško in laično televizijsko občinstvo kar ne more prehvaliti igre osrednjih akterjev Woodyja Harrelsona in Matthewa McConaugheyja, pa tudi sloga, ki preveva serijo in za katerega je zaslužen režiser Cary Fukunaga.

Temačne podobe podeželske močvirnate Louisiane, polne slikovitih in strašljivih likov, vpletenih v mrežo prostitucije, mamil in verskega ekstremizma, že ves zadnji mesec polnijo medije in družbena omrežja. Po četrti epizodi (skupno jih bo v prvi sezoni osem) serije Who Goes There so se na Twitterju začeli pojavljati komentarji v slogu: "Serijo bi zlahka uvrstili med filmske mojstrovine v konkurenci za oskarje."

Fukunaga se je odločil omenjeno epizodo končati s šestminutnim prizorom, posnetem v enem samem kadru. V njem Cohle (McConaughey), pod krinko infiltriran v kriminalno motoristično tolpo, s pajdaši zabrede na roparski pohod v revno naselje, kjer naj bi od preprodajalcev ukradli mamila za vnaprejšnjo preprodajo. Tam se zapletejo v streljanje med zločinci in policisti, bežijo čez hiše in ograje do ...

Številni so si posnetek ogledali znova in znova, da bi ujeli še najmanjše podrobnosti, ki tako kot serija v celoti brišejo že tako tanko mejo med televizijo in filmom.

Fukunaga je za MTV.com spregovoril o kompleksnem kadru, ki zanj sicer ni nič novega, saj je takšno tehniko uporabil že v svojih dveh celovečernih filmih Brez imena in Jane Eyre. Že ko se je zaobljubil projektu Pravega detektiva, je bil odločen, da bo svojo "specialnost" vključil na neki točki, saj meni, da gre tako za bolj napet slog režije.

"Pri najboljših sploh ne dojameš, da gre za posnetek v enem samem kadru. So najbolj prvoosebna izkušnja, kar jo je mogoče potegniti iz filma," je povedal. Ko je prebral scenarij za epizodo Who Goes There izpod peresa Nica Pizzolatta, je takoj vedel, kateri prizor bo pravšnji za to. Nato je moral prepričati še celotno ekipo.

Najprej je bilo nekaj zapletov pri iskanju primernega naselja, ko so ga našli, pa so morali pridobili še vsa dovoljenja za snemanje tam. Nato je moral poiskati "najzanimivejšo, pa tudi najbolj logično pot" za Cohlov pobeg.

Da ne bomo izdali preveč, naj zapišemo le, da je bilo najtežje posneti plezanje čez žičnato ograjo - zaradi tega posnetka so morali uporabiti dvigalo, namesto McConaugheyja pa je nekajkrat vskočil kaskader Mark Norby. Dejansko so se streljali in metali kamne v okna, in vse to posneli v okviru zelo omejenega televizijskega, ne filmskega urnika.

Izvedli so sedem vaj za prizor, nato pa začeli snemanje kadra, ki traja dobrih šest minut in ga številni že hvalijo kot "enega največjih filmskih dosežkov na televiziji".

V priloženem videoposnetku si lahko ogledate prizor, o katerem govori članek.