Pri HBO-ju so spretno izkoristili igralsko renesanso nenadoma vročega Matthewa McConaugheyja, ga "sparili" z Woodyjem Harrelsonom in ustvarili enega najbolj zanimivih detektivskih dvojcev v nedavni televizijski zgodovini.
A kar Pravega detektiva (True Detective) dviga nad že precej izpete premise detektivskih serij, je poglobljena študija glavnih likov in prikaz "tiste druge Lousiane", "tiste druge Amerike", ki je preostale serije, ki se vrtijo okoli razreševanja umora, včasih zgolj bežno nakažejo ali pa še to ne.

V Pravem detektivu pa so postavljene pod drobnogled in na secirnico vse hibe sodobnih ZDA, vse tisto, kar skuša "največja demokracija na svetu" pomesti pod preprogo - Louisiana Pravega detektiva niso romantične kolonialne plantaže, bujne magnolije in slikovite hiške historičnih mestnih jeder, ampak izprane pokrajine, mladoletne prostitutke v prikoličarskih naseljih ter zapiti in skorumpirani predstavniki oblasti.

Koncept miniserije
Serija z antološko zasnovo (prva sezona ima osem delov, napovedana je že druga, kjer pa bodo drugi tako osnovni zaplet kot tudi liki) je avtorski debi Nica Pizzolatta, ki je pred tem napisal samo en roman, Galveston.
HBO mu je takoj zaupal tako scenaristični kot tudi produkcijski del, medtem ko so za režijo angažirali mladega Caryja Jojija Fukunago, najbolj znanega po svojem na Sundanceu nagrajenem filmu Sin Nombre in novi interpretaciji Jane Eyre. Ekipa se je izkazala za zmagovito, saj Fukunagova moderna, počasna (a nikdar dolgočasna) režija popolno sledi temačnemu Pizzolattovemu scenariju.

Kamera je izvrstna, v maniri sodobne avtorske fotografije, celotno vzdušje pa slika še glasbena podlaga T Bone Burnetta, ki je na zvočnem posnetku zbral večinoma manj znane izvajalce, ki s pesmimi, kot so naslovna Far From Any Road (The Handsome Family) in Meet Me in The Alley (Steve Earle) soustvarjajo tesnobnost, zloveščost in introspektivnost Pravega detektiva.

O dvojnih moralah
Hipnotično dober Matthew McConaughey igra Rusta Cohla, samotarskega, skoraj pretirano filozofskega in skrajno fatalističnega detektiva, ki rad govori v oblakih, s tem pa je popolno nasprotje trezno razmišljujočemu, na videz moralno superiornemu Harrelsonovemu detektivu Martinu Hartu.
In če je v prvem delu še kazalo, da je Cohle tisti samodestruktivni, labilni in nezanesljivi element, globoko zaznamovan z leti zadevanja in izgubo otroka ("Njena smrt me je v bistvu odrešila greha biti oče"), se že v drugem delu pokaže, da tudi Hart ni ravno vzoren in "poštirkan", ko varanje soproge (v podobi Michelle Monaghan) s prsato mlado kolegico (Alexandra Daddario) utemeljuje takole: "Sproščanje moje napetosti je v dobro moje družine." Junakov v Pravem detektivu ni, so samo antijunaki ali, povedano drugače, pravi meseni ljudje, ne pa idealizirani pravičneži.

Zgodba, ki se vrti okoli razreševanja skrivnostnega in srhljivega umora prostitutke Dore Lang, očitno povezanega z okultnim, je razpeta med letoma 1995, v katerem Hart in Cohle preiskujeta umor, in 2012, v katerem detektiva zaslišujeta zdaj 17 let starejša bolj plešastega Harta in povsem propadlega, zapitega Cohla.
Kaj točno se je dogajalo vmes, se ne ve, je pa jasno, da "stvari niso take, kot se zdijo", s čimer je Pravi detektiv verjetno res kar dober približek Twin Peaksu (tretji del je naslovljen Dnevnik Dore Lange, kar bi lahko bil Pizzolattov hommage Dnevniku Laure Palmer), a z resnejšim tonom.

Rušenje vsega svetega
Serija se ne ustraši drezanja v vse ameriške svetinje, od družine do vere, pri tem pa na trenutke postreže s tako klofuto v obraz t. i. Biblijskemu pasu (The Bible Belt), kamor je zgodba postavljena, da zna biti serija za mnoge (Američane) prevelik zalogaj. Cohle religijo označuje kot "pravljico, ki nam pomaga preživeti dan", lastnica bordela sredi gozda pa zgroženemu Hartu pljune v obraz: "Mlade punce seksajo ves čas. Ko pa iz tega naredijo posel, se vi fantki nenadoma uprete. Zakaj? Ker si jih ne morete več lastiti."
Pravi detektiv je res detektivska serija, a je hkrati tudi huda kritika oblasti in predstavnikov zakona. "Sem policist. Lahko nekaznovano počnem grozne stvari ljudem," reče mrtvo hladno na neki točki Cohle.

Na koncu bistvo Pravega detektiva ni iskanje morilca, ampak dinamika obeh protagonistov in čudovit, skoraj matematični tango Harrelsona in McConaugheyja.
Kaja Sajovic