Namesto na potep po Evropi je John Stockwell mladino poslal v Brazilijo, kjer je bil film Turistas tudi v celoti posnet, in to kot prvi ameriški film. A čeprav ne preveč navdušeni Alex, njegova sestra Bea, njena najboljša prijateljica Amy, pohotna Britanca Fin in Liam ter Pru pričakujejo poležavanje na soncu, se njihov dopust sprevrže v pravo moro, v kateri morajo celo bežati pred trgovci z organi.

Kritiki nad filmom niso preveč navdušeni, čeprav priznajo, da vsebuje dovolj prizorov, iz katerih bo mogoče sestaviti dostojen napovednik, ki bo predvsem mlade vabil v kino. Verjetno ga bodo sestavljali predvsem prizori iz prve polovice filme, saj naj bi bila ta precej boljša in prepričljivejša od druge polovice. "So filmarji že takrat porabili svoj proračun?" so se vprašali kritiki.

Kulturni šok vedno "vžge"
Turistas (Turisti) se namreč začnejo povsem spodobno; Stockwell uspešno gradi napeto vzdušje, ki temelji na kulturnem šoku in jezikovnih pregradah, ki se zdijo previsoke, da bi jih lahko premostili, nekje na sredini pa se začne režiserju film podirati in do konca zgrmi v eno samo temačno zmedo, kjer se gledalci le zmedeno sprašujejo, kaj se je zgodilo.

Naivni Gringosi so padli v past
Ko se mladi popotniki, ki jih uporabljajo Josh Duhamel, Olivia Wilde, Beau Garrett, Desmond Askew, Max Brown in Melissa George, odpravijo na avtobusno vožnjo čez hribe, uspe vozniku popolnoma razbiti vozilo. A vse ni videti tako grozno, ko ugotovijo, da je ne tako daleč stran bar, v katerem lahko preplešejo noč, kar se izkaže za zelo slabo idejo, saj jih tam omamijo in oropajo. Da bi se rešili iz zapletov, se na pot skozi pragozd odpravijo s karizmatičnim lokalnim vodičem, ki pa jih namesto na varno odpelje k zagrizenemu sovražniku "Gringov", ki jih namerava razsekati v "rezervne dele", kot bi dejal Damjan Kozole.

Kaj se sploh dogaja?
Do srečanja z norim kirurgom, ki dela za črni trg s človeškimi organi, režiserju in scenaristu Michaelu Arlenu Rossu uspeva vzdrževati napetost, nato pa mu stvari uidejo iz rok. Posebej se je zapletel pri prizorih v pragozdu, ki so preveč temni, da bi površni gledalci sploh ugotovili, kaj se dogaja.