Tako pravi "v Ukrajini rojena, vzgojena in na to ponosna" Kijevčanka, ki svojega mesta ne bo zapustila.

Prišla je vojna. Prišel je trenutek brez prihodnosti. "Kakšna prihodnost," sarkastično, a z glasom obupa pripomni. V roke je vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati. Za ta trenutek, za prihodnje rodove. "Za vse večne čase," je odmevalo v slušalkah.

Zakaj ste ostali v Kijevu in čez dan snemate dogajanje v mestu?
Sem v Kijevu. Živim v Kijevu. Zato sem ostala v Kijevu. Snemati sem začela pred nekaj dnevi, predvsem evakuacijo prebivalcev z vlaki. Dokumentiram dneve, ker sem prepričana, da mora imeti moj narod po koncu vojne material, s pomočjo katerega bo predeloval to travmo.

Vsi upamo, da se bo vojna končala. Ta trenutek Ukrajinci doživljamo najhujšo možno travmo. Ne predstavljam si, koliko desetletij, morda stoletij bo preteklo, preden bo ta rana zaceljena.
Umetnost nam bo pri tem čez čas pomagala. Zato sem ostala tukaj in snemam vse, kar lahko. Upam, da bo ta material v prihodnosti komu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo. Sproti ničesar ne objavljam na družabnih omrežjih. Ukrajinski producenti in filmski ustvarjalci so organizirali varno odložišče, kjer vsi zbiramo material in nekaj od tega, kar posnamemo, delijo z mednarodno javnostjo in mediji. Vse, kar posnamemo, skrbno shranimo.

Opišite dogajanje skozi oči režiserke dokumentarnega filma o vojni v Ukrajini?
Vidim ... v ... V vseh očeh, ki jih srečam ali snemam, čutim in vidim veliko praznino. Smo v nemogočem položaju. Razmere so grozljive. Ljudje zapuščajo domove, se ločujejo od družin. Vsi se ne morejo evakuirati pred napredovanjem ruskih sil. Zame je dokumentiranje dogajanja način, da se prebijem skozi vse to.

V tem trenutku sploh ne znam pojasniti, kaj se dogaja z našimi dušami, ampak trdno sem prepričana, da se bomo spremenili za vedno. Na neki način smo ta hip združeni in povezani, a hkrati je v vsakem od nas gromozanska luknja.

Vidim grozoto umiranja ljudi, vidim, kako umirajo otroci. Nedolžni otroci in nedolžni ljudje. Nekateri umirajo v hudem trpljenju, in to je nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamislite. Najhujše od vsega, poleg smrti, je zapuščanje. Sestra se je včeraj s sinovi ločila od moža, ker je ostal, da bo branil mesto. Rešiti mora otroke, zato je zbežala na Zahod. Niti približno jim ni jasno, kdaj se bodo videli … Se bodo še kdaj videli?

Vse vojne na planetu bi morali ustaviti, ker so tako grozljive.

Kako pomembno je v tem trenutku za vas medmrežje?

V Kijevu imamo še vedno medmrežje. Rusi so bombardirali telekomunikacijsko vozlišče, a je izginil le televizijski signal, svetovni splet še deluje. Ne vemo, kaj bo jutri. Veseli smo, da imamo vsaj splet.

Ogromna prostovoljska mreža deluje izključno s pomočjo spleta. V Ukrajini so v tem trenutku katastrofalne humanitarne razmere. Veliko ljudi nima dostopa do hrane, vode, osnovnih potrebščin. Splet nam omogoča, da si pomagamo.

Kako pa se premikate po samem Kijevu? Kaj se dogaja čez dan?
Zelo nevarno je. Ne morem verjeti lastnim besedam, a Kijev je zdaj vojno območje. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj ne smemo ven. Čez dan poslušamo tuljenje siren in eksplozije. Vsake toliko prejmemo sporočilo, da se moramo skriti v najbližje zaklonišče. Vsak dan, vsako sekundo živimo v strahu. Nekateri so se preselili v zaklonišča, saj se tam počutijo bolj varne. Lahko si predstavljate, kako depresivno je živeti v zaklonišču.

Kijevu se približuje več desetkilometrski konvoj vojaških vozil. Ali bo iz Kijeva lahko odšlo več ljudi?
Te dni sem snemala evakuacijo na vlakih, kako ljudje zapuščajo Kijev. Vedeti morate, da prav vse vpadnice na zahodni strani mesta, po katerih bi bilo mogoče oditi, niso varne. Zadnji podatki, ki jih imamo, nas opozarjajo, da bi lahko ruske sile na teh cestah streljale na avtomobile s civilisti in na avtobuse. Tako poskušajo ljudje proti zahodu oditi z vlakom. Za vsak sedež v vagonu sprejmejo tri ali štiri ljudi. Vsi vlaki so natrpani do zadnjega kotička.
Med današnjim snemanjem dokumentarnega filma smo ujeli prizor, ko niso mogli zapreti vrata vagona. Število beguncev iz Ukrajine narašča iz dneva v dan.

Boste odšli tudi sami?
Ne. Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu. Zame je bilo najpomembnejše, da sem pomagala svoji družini. Sestra in otroci so na varnem, zato sem mirnejša glede njih. Noben otrok ne bi smel nikoli videti, čutiti in doživeti česa takega! To je neverjetna travma, in res ne vem, kako jo bomo ublažili. Vojno območje morajo prvi zapustiti otroci.

Ste zasledili, da poleg prave vojne potekajo tudi propagandni in informacijski spopadi?
Seveda, vem. Tudi če ne bi potekala informacijska vojna, je zelo težko razumeti, kaj se dogaja, če niste prisotni na mestu samem. Vsebine propagande in informacijske vojne ne spremljam.
Kot filmska ustvarjalka se najprej trudim posneti, kako ta vojna vpliva na ljudi. Samo ljudi. Rada bi pokazala ... rada bi ... veste … Številni režiserji pred menoj so že pokazali, da je vojna najbolj nehumano dejanje, ki ga lahko storimo ... Vendarle želim svetu pokazati, da je treba vojno ustaviti in v prihodnosti preprečiti.