Bob Newhart se je v ameriško popkulturo z velikimi črkami vpisal v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja z dvema televizijskima oddajama, ki sta nosili njegovo ime.

Dobitnik grammyja za album leta
Kariero je začel že v petdesetih letih, kot stand up komik. Leta 1960 je svoj nastop izdal na plošči The Button-Down Mind of Bob Newhart, ki je pozneje dobila grammyja za album leta – to je bilo edinkrat v zgodovini grammyjev, da je posnetek komičnega nastopa dobil nagrado za album leta, komik pa grammyja za najboljšega novinca.

Plašni komik
Bob Newhart je bil namreč drugačen od svojih kolegov. Če so največji komiki tistega časa – Lenny Bruce, Mort Sahl, Alan King, Mike Nichols in Elaine May – humor iskali v agresivnem napadanju modernega načina življenja, pa je bil Newhart v koraku s časom. Nikoli ni povzdignil glasu, njegov nastop je zaznamoval omahljiv, skoraj jecljajoč ton. Edini rekvizit, ki ga je uporabljal na odru, je bil telefon, ki ga je imel pri roki za namišljene pogovore z nevidnimi sogovorniki.

Dober primer njegove komedije je denimo skeč Merchandising the Wright Brothers, v katerem brata Wright, pionirja letalstva, prepričuje, naj ustanovita lastno letalsko družbo – a se zaveda, da bi jo kratkost njunih poletov lahko omejevala pri poslu. "Fanta, poglejta, naš čezcelinski polet bo zelo trpel, če bomo morali pristajati vsakih 32 metrov."

The Bob Newhart Show, prvič
Newhart se najprej ni hotel obvezati k snemanju tedenskega TV-šova, češ da se bodo ljudje zasitili z njegovo komedijo. Na koncu je bila NBC-jeva ponudba preveč mamljiva in oddaja The Bob Newhart Show je šla prvič v eter leta 1961. Čeprav je dobila tako emmyja kot tudi nagrado peabody, so jo po eni sezoni ukinili, iz česar je Newart norce bril še desetletja.

The Bob Newhart Show, drugič
Deset let je minilo, preden se je lotil novega "Newhartovega šova". Tokrat je šlo za situacijsko komedijo, v kateri je igral čikaškega psihologa, poročenega z učiteljico (Suzanne Pleshette). Njegovi pacienti in sosedi so bili nevrotična, kaotična druščina, ki je imela za protiutež Bobovo lakonično držo. Serija, ki so jo snemali do leta 1978, je bila ena največjih uspešnic sedemdesetih.

Štiri leta pozneje se je lotil nove serije, Newhart. Tokrat je igral newyorškega pisatelja, ki sklene odpreti penzion v Vermontu. Spet je bil umirjeni, razumni slehernik, ki so ga obdajali ekscentrični in odbiti lokalci. Vseh osem sezon nanizanke na CBS-u je bilo silno uspešnih.

Zaključek serije leta 1990 je bil legendaren. Newhart se je zbudil v postelji s Suzanne Pleshette, očitno spet v prejšnji vlogi psihiatra iz Chicaga. Obrne se k ženi in ji reče: "Imel sem neverjetno čudne sanje. Bil sem lastnik gostišča v norem majhnem kraju v Vermontu ... Hišnik nikoli ni razumel, za kaj gre, potem pa so bili tam še trije hostarji, in samo eden od njih je govoril!" To je bila parodija na slavno epizodo žajfnice Dallas, v kateri so pomemben lik ubili, ga nato vrnili od mrtvih in "razkrili", da se je smrt zgodila samo v sanjah.

Dve seriji, ki sta sledili, Bob (1992–93) in George & Leo (1997–98), sta bili relativno neuspešni. Čeprav je bil Newhart v svoji karieri večkrat nominiran za emmyja, ga je dobil samo enkrat, za gostujočo vlogo v nanizanki Veliki pokovci (The Big Bang Theory). "Najbrž mislijo, da sploh ne igram," je nekoč zavzdihnil na temo svoje spregledanosti pri nagradah v svojih najuspešnejših letih. "Da je to samo Bob, ki se pač obnaša kot Bob."

V svoji karieri je Newhart večkrat nastopal tudi v filmih, praviloma v komedijah. Omeniti velja naslove Catch 22, In and Out, Blondinka s Harvarda 2 in Elf, kjer je bil oče lika Willa Ferrella. V zadnjih letih se je pojavil v komediji Kako se znebiti šefa? (Horrible Bosses), v nadaljevanki The Librarians ter v spin-offu Velikih pokovcev, seriji Mladi Sheldon.

Leta 2004 je bila za emmyja nominiran tudi za gostujočo vlogo v nadaljevanki Urgenca (E. R.).

Zdolgočaseni računovodja
Newhart je rad pripovedoval zgodbo o tem, kaj ga je sploh pripeljalo v komedijo: menda se je naveličal svoje službe v računovodstvu, kjer je bil plačan pet dolarjev na uro. Da bi si krajšala čas, sta s prijateljem Edom Gallagherjem začela drug drugega klicati po telefonu in si pri tem izmišljevati kar najbolj trapaste pretveze. Na neki točki sta sklenila, da bosta te točke posnela in jih prodajala radijskim postajam. No, kupiti jih ni hotela nobena, prišli pa so v roke studia Warner, kjer so Newhartu ponudili pogodbo in mu našli klub v Houstonu, kjer je začel nastopati.

V prvih dveh tednih je posnel šest svojih nastopov in danes legendarni album The Button-Down Mind of Bob Newhart je izšel 1. aprila 1960. Leta 1960 je The New York Times o njem zapisal, da je "prvi komik v zgodovini, ki je zaslovel po zaslugi posnetka nastopa". Ameriška Kongresna knjižnica je leta 2007 album uvrstila na seznam zvočnih posnetkov nacionalnega pomena.

Zelo uspešna je bila tudi Newhartova avtobiografija I Shouldn’t Even Be Doing This! iz leta 2006. Zanjo je dobil še eno nominacijo za grammyja (za zvočnico). "Svoje početje sem vedno primerjal z možakom, ki je prepričan, da je še zadnji prisebni človek na svetu ... Kot Paul Revere med norci, ki dirja skozi mesto in tuli: 'To je noro!' Samo kaj, ko se nihče ne zmeni zanj," je zapisal.