Chabrol - junija letos je praznoval 80. rojstni dan -, ki je bil tesen prijatelj z drugimi velikimi režiserji svoje generacije, tudi s Françoisom Truffautom in Jean-Lucom Godardom, je bil plodovit umetnik: po prvencu leta 1958 (Le beau Serge) je režiral še približno 60 filmov, med katerimi sta med bolj znanimi L'Enfer (Pekel) in Le boucher (Mesar).

Na novico o režiserjevi smrti so se v francoskih literarnih krogih odzvali s takojšnjimi izrazi sožalja. "Vsakič ko se poslovi režiser, sta za vedno izgubljena samosvoj pogled na svet in izraz človeške izkušnje," so v izjavi za javnost zapisali v francoski Zvezi filmskih režiserjev. Chabrol je namreč umrl le osem mesecev za Éricom Rohmerjem, še enim velikim umetnikom filmskega preporoda, ki je vrhunec dosegel med letoma 1958 in 1964, a je še danes izjemen vir navdiha za filmarje.

V čem je bila revolucionarnost novega vala?
Čeprav novi val nikoli ni bil "uradno" organizirano gibanje, so režiserji, povezani s to filmsko smerjo, dosledno zavračali klasične kinematografske oblike. Mnogi so v svoja dela ujeli duha aktualnih družbenih in političnih sprememb ter drzno eksperimentirali z montažo, slogom in zgodbami filma, ki so pomenili odklon od konservativnega. (Meje dovoljenega so preizkušali z improviziranimi dialogi, hitrimi preskoki med prizori in posnetki, ki so presegli običajno 360-stopinjsko os. Kamero so uporabljali tako, da so se igrali in niso upoštevali ustaljenih gledalčevih pričakovanj, pogosto so občinstvo šokirali do take mere, da so jih obtoževali prezira do gledalcev. Te tehnike še danes zaznamujejo film in učinki, ki se danes zdijo povsem običajni - na primer ko igralec "stopi iz vloge" in nagovori občinstvo -, so bili radikalno inovativni za tisti čas.)

Še korak pred vrstniki
Chabrol je bil na neki način celo predhodnik novega vala: ko je Truffaut leta 1959 na festivalu v Cannesu dobil nagrado za režijo filma Les quatre cents coups (400 udarcev), kar velja za enega izmed uradnih mejnikov gibanja, je poleg Lepega Serga posnel že tudi film Les cousins (Bratranca, 1959). Že naslednje leto so kolegi v njem videli tako izkušenega umetnika, da so ga prosili za nasvete: samemu Godardu je, denimo, pomagal pri snemanju filma À bout de souffle (Do poslednjega diha).

Pogosta tema Chabrolovih filmov je bilo trenje med malomeščansko represijo in izbruhi nasilja, ki se pogosto skrivajo tik pod njeno površino.

Proti koncu sedemdesetih je začel snemati tudi televizijske filme in se lotil mednarodnih koprodukcij. Precej pohval je bil deležen film Violette Noziere (1978), ki ga je posnel po resnični zgodbi 19-letnega dekleta, ki je bilo obtoženo, da je zastrupilo svojega očeta in skušalo ubiti svojo mamo.

V več Chabrolovih filmih je nastopila francoska zvezda Isabelle Huppert - tako v Violette Noziere kot v Une Affaire de Femmes (1988), zgodbi o prvi giljotinirani ženski v francoski zgodovini (opravljala je splave), ter v Gospe Bovary (1991) in psihološkem trilerju La Ceremonie (1995). Druga Chabrolu ljuba igralka je bila njegova lastna žena Stephane Audran (videli smo jo v filmih La Femme Infidele, Le Boucher in Juste Avant La Nuit). Njegov zadnji film je bil lanska kriminalka Bellamy, v kateri je glavno vlogo zaupal Gérardu Depardieuju. Po ločitvi od Audranove se je leta 1983 poročil z Aurore Pajot; imel je štiri otroke.