V svoji dolgoletni karieri je v obdobju petdesetih let posnel več kot 24 filmov, mednarodno slavo pa je dosegel s filmom Moja noč pri Maud (Ma nuit chez Maud) iz leta 1969, ki je bil istega leta tudi nominiran za oskarja za najboljši scenarij. Rohmerjevo delo sodi v družbo režiserjev, kot so Rivette, Godard, Chabrol, Doniol-Valcroze in Truffaut, ki so se konec 60. let v svetovno kinematografijo začeli vključevati nepovezano naracijo, režijsko improviziranje in eksperimentiranje, snemanje na prizoriščih ter samorefleksijo.

Čeprav novi val nikoli ni bil "uradno" organizirano gibanje, so režiserji, povezani s to filmsko smerjo, dosledno zavračali klasične kinematografske oblike. Mnogi so v svoja dela ujeli duha aktualnih družbenih in političnih sprememb in drzno eksperimentirali z montažo, slogom in zgodbami filma, ki so pomenili odklon od konservativnega.

Filmi, ki so bolj kot misli
V svojih najbolj znanih filmih, kot sta Moja noč pri Maud (1969), Clairino koleno (1970) in Pauline na plaži (1983), se je izkazal s subtilnostjo in smislom za ironijo. Njegovi intimni, a nikoli minimalistični filmi pomenijo podrobno preiskavo moralnih dilem, posneti pa so v naturalistični maniri in so polni dialoga, ki je pogosto improviziran. Loteval se je predvsem odnosov med ljudmi in ljubezenskih odnosov.

Sam je svoj filmski stil opisal kot "bolj misli kot dejanja", kot filme, "ki se ukvarjajo s tem, kar se dogaja v človeku, ko nekaj dela, in ne s tem, kaj dela".

Zadnji film leta 2007
S filmom Klarino koleno (Le genou de Claire) je na festivalu v San Sebastianu leta 1970 dobil glavno nagrado. Dve leti pozneje pa je si je Rohmer s Popoldansko ljubeznijo (L'amour l'apres-midi) utrdil svojo slavo kot mojster intenzivnega portretiranja senzualnega. Njegov prvi film V znaku leva (Le signe du lion) je bil posnet leta 1959, zadnji film Romanca med Astree in Celadonom (Les amours d'Astree et de Celadon), ki smo ga videli tudi na 19. ljubljanskem filmskem festivalu Liffu, pa 2007.

V znaku leva sicer ni bil uspešen film, je pa Rohmer ustvarjalno zaživel potem, ko sta s prijateljem Barbetom Schroederjem ustanovila produkcijsko hišo Les Films du Losange, v okviru katere je delal svobodno in nato napisal tudi scenarije za vse svoje filme. Zanj so značilni ciklusi filmov, s katerimi je začel s Šestimi moralnimi zgodbami (Six Contes Moraux), ki jih je posnel med letoma 1962 in 1972; v okviru tega ciklusa je bil tudi film Moja noč pri Maude. Leta 2001 je na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah prejel zlatega leva za življenjsko delo, potem ko je na tem festivalu leta 1986 že prejel zlatega leva za film Zeleni žarek (Le Rayon vert).

Od literature k filmu
Rohmer je bil rojen 4. aprila 1920 kot Jean-Marie Maurice Scherer, svoje umetniško ime pa si je nadel v znak spoštovanja igralca in režiserja Erich von Stroheima in pisatelja Saxa Rohmerja in njuni imen združil v eno. Potem ko je kratek čas poučeval književnost, se je obrnil k pisanju in filmom. Leta 1946 je pod psevdonimom objavil roman Elisabeth. Po preselitvi v Pariz je v 50. letih skupaj z ostalimi novovalovci - Truffautom, Godardom in Jacquesom Rivettom - pisal za vpliven filmski časnik Cahiers du Cinema, katerega urednik je bil med letoma od 1957 do 1963.