Igralec se je poslovil v petek, 17. junija, zgodaj zjutraj, obdan s svojimi najbližjimi, je za francosko tiskovno agencijo AFP povedala njegova žena Mariane Hoepfner Trintignant.

Tako kot njegovi soigralci Yves Montand, Alain Delon in Gerard Depardieu je tudi Trintignant ustvaril impresivno kariero, ki so jo zaznamovale znamenite vloge, in je zaslovel tudi zunaj meja svoje rodne Francije. Trintignantove subtilne, a tudi silovite upodobitve svojih likov in njegov značilni glas so pustili neizbrisen pečat na evropski kinematografiji.

Velik preboj mu je leta 1956 prinesla vloga v romantični drami In bog je ustvaril žensko z Brigitte Bardot in v režiji Rogerja Vadima. Skozi kariero je sodeloval z največjimi evropskimi režiserji in bil dejaven še krepko po 80. letu starosti.

Otroštvo Jean-Louisa Trintignanta, ki se je rodil leta 1930 na jugovzhodu Francije, je zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne. Po uspehu z Vadimovim filmom so ga med osamosvojitveno vojno poslali v Alžirijo kot vojaškega obveznika.

Več filmskih klasik skozi dve desetletji
Leta 1966 je sledila vloga v še eni filmski klasiki, saj je zaigral v filmu Moški in ženska v režiji Clauda Leloucha, v kateri je upodobil vdovca, ki se zaljubi v lik Anouk Aimée. Film je znan tudi po svoji tematski glasbi, ki jo je podpisal Francis Lai, pomenil pa je tudi velik uspeh za francosko kinematografijo v ZDA.

Film je med drugim prejel zlato palmo, zlati globus in tujejezičnega oskarja za najboljši film. Oba glavna igralca sta nastopila tudi v nadaljevanjih, ki ju je prav tako režiral Lelouch, in sicer Moški in ženska: 20 let pozneje v letu 1986 in Najboljša leta življenja v letu 2019.

V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja skoraj ni minilo leto brez velike vloge za Trintignanta. Med drugim je leta 1968 igral v drami Košute v režiji Clauda Chabrola, v kateri je nastopil ob Stephane Audran. Igralka je bila med letoma 1954 in 1956 poročena s Trintignantom, med letoma 1964 in 1980 pa s Chabrolom. Leta 1969 je igral v novovalovski drami Moja noč pri Maud (znani tudi kot Moja noč z Maud), ki jo je režiral Eric Rohmer.

Prav tako leta 1969 je upodobil sodnika, ki preiskuje atentat v Costa-Gavrasovem z oskarjem nagrajenem filmu Z, vloga pa mu je prinesla nagrado za najboljšega igralca na canskem filmskem festivalu. Leto pozneje je igral v prav tako politični antifašistični drami Bernarda Bertoluccija, naslovljeni Konformist. Znano je, da je nastopil v zadnjih filmih dveh velikih imen evropskega filma. Tako je leta 1983 igral nepremičninskega agenta, osumljenega umora v filmu Francoisa Truffauta Živela nedelja!, leta 1994 pa je upodobil upokojenega sodnika v Tri barve: rdeča Krzysztofa Kieslowskega.

Pomembne vloge tudi v novem tisočletju
Velik uspeh je znova doživel leta 2012 z vlogo v drami Ljubezen Michaela Hanekeja, v kateri sta z Emmanuelle Riva upodobila starejši zakonski par. Film je osvojil vrsto pomembnih nagrad, med drugim zlato palmo, Trintignant pa je prejel tudi cezarja za najboljšega igralca. Pet let pozneje je nastopil tudi v naslednjem Hanekejevem filmu, naslovljenem Srečen konec.

Jean-Louis Trintignant je od mladosti gojil strast do dirkalnih avtomobilov, za kar sta ga navdušila strica. Leta 2003 ga je doletela velika osebna tragedija, saj je njegovo hčer Marie, ki je bila prav tako igralka, do smrti pretepel njen partner, glasbenik Bertrand Cantat. Desetletja prej pa je med tem, ko je snemal film Konformist, prav tako umrla njegova desetmesečna hči Pauline.

Veljal je za diskretnega, precej skrivnostnega in nedoumljivega umetnika, ki ni hrepenel po rdeči preprogi, intervjujih v udarnih terminih ali naslovnicah revij, in je tako rekoč proti svoji volji vse do konca ostal velika filmska zvezda.