Oglas
Imamura je veljal za enega vodilnih predstavnikov japonskega novega vala. Pravzaprav je bil najpomembnejši japonski režiser po Akiri Kurosavi tisti, ki je novi val, značilen francoski filmski slog, vpeljal v japonski film. Šohej Imamura je prvo zlato palmo osvojil leta 1982. Cansko žirijo je prepričal film Balada o Narajami. Leta 1998 pa si je Imamura moral zlato palmo deliti. Žiranti so namreč presodili, da si prestižno priznanje zaslužita tako Imamurin film Jegulja kot tudi Okus po češnjah Iranca Abasa Kiarostamija.
Kot književnost Francoisa RabelaisaPrepoznaven filmski jezik Šoheia Imamure zaznamujejo elementi fantastike in naturalizma, nekateri filmski poznavalci pa so njegovim filmom pripisali tudi rabelaisovski pripovedni slog. Posebnost književnih del Francoisa Rabelaisa je bila namreč izredno izvirna raba jezika. Bogato in živahno domače izrazoslovje pa je še dopolnil z vnosom številnih grških in latinskih izrazov in z izpeljankami iz grških in latinskih besed.
Filmi Šoheia Imamure so odkrivali do takrat "prikriti" svet japonske družbe. Ko se je po letih asistentskega dela pri režiserju Jasudžiru Ozuju lotil samostojne režije, se je Imamura odmaknil od klasičnih tem in se osredinil na like iz mestnega podzemlja.
Zadnjič o 11. septembru
Šohei Immaura je posnel okoli dvajset srednje- in dolgometražnih filmov. Njegov zadnji prispevek svetovnemu filmu pa je bilo sodelovanje pri filmu 11' 09'' 01 - September 11, konglomeratu filmskih prispevkov enajstih uveljavljenih režiserjev (sodelovali so tudi letošnji veliki nagrajenec Cannesa Ken Loach, Danis Tanovič, Sean Penn, Alejandro Inarritu), ki so na filmski trak posneli posledice terorističnih napadov 11. septembra 2001 na življenje v njihovem domačem okolju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje