Deodato je imel dolgo in plodovito kariero, ki ga je popeljala v različne filmske žanre, a bo najbrž vedno najbolj znan kot avtor Holokavsta kanibalov, filma, ki je bil tako grozovito nazoren, da je bil v številnih državah prepovedan in režiserja celo pripeljal na zatožno klop zaradi domnevnega umora igralcev.

Holokavst kanibalov je pomemben film zato, ker je bil pionirski izdelek grozljivega podžanra "najdenih posnetkov": premisa je bila, da je od odprave ameriške filmske ekipe, ki je šla v amazonski pragozd snemat "primitivna" ljudstva, ostalo samo nekaj posnetkov, ki jih nato pregleduje slaven antropolog. Na začetku filma lahko preberemo, da "so bili v imenu avtentičnosti nekateri prizori vključeni v celoti", kar je podžigalo govorice o resničnosti videnega.

Produkcija je bila zloglasna tudi zaradi (resnične) okrutnosti do živali, vključno z uboji opic in koatija pred kamero, ter zaradi prizorov skrajnega nasilja in mučenja.

Preveč prepričljiv
Manj kot dva tedna po italijanski premieri filma so lokalne oblasti zasegle vse kopije, Deodato pa je bil – na podlagi nekega članka, ki je namigoval, da so bili umori v filmu resnični – obtožen obscenosti in umora. Obtožba umora je padla, ko je režiser domnevno mrtve igralce pripeljal pred sodnika. (Igralci so podpisali pogodbe, da bodo po snemanju dejansko za leto dni izginili iz javnosti, da bi s tem podpihovali govorice, da so res mrtvi.) Produkcijska ekipa je bila kriva mučenja živali (tudi ta obsodba je leta 1984 padla).

Leta 2011 je režiser v intervjuju za britanski Guardian prizore z mrtvimi živalmi branil takole: "V času odraščanja sem veliko časa preživel na podeželju, v bližini živali – tako da sem pogosto prisostvoval tudi trenutku njihove smrti ... Smrt živali, pa čeprav neznosna, še posebej iz današnje urbane perspektive, je vedno nastopila, kadar je bilo treba nahraniti igralce in ekipo filma, tako pred kamero kot za njo."

V intervjujih je režiser pogosto razlagal, da je imel v glavi ohlapno shemo filma, da pa si je detajle zmišljeval sproti, v džungli. "Jutri bomo dekle nasadili na kol, jutri bomo ubili nezvesto ženo ... Jutri bomo zaklali prašiča, ker je ekipa naveličana samih rib!" Delno je svoje takratno razpoloženje pripisoval tudi temu, da se je ravno takrat ločeval: "Bil sem jezen na vse."

Kritika novinarskega senzacionalizma?
Holokavst kanibalov je sicer navdihnil razmah terorizma v Italiji v sedemdesetih letih. "To je bil čas Rdečih brigad. Vsak dan so se na televizijskih zaslonih vrstili nazorni prizori ubijanja in pohabljanja ljudi, ne samo umorov, ampak tudi nekaj ponarajenih, lažnih smrti. Privijali so senzacionalizem novic, da bi kar najbolj šokirali ljudi." Na neki način je bil Holokavst kanibalov "kritika novinarjev" – v filmu se dejansko izkaže, da so dokumentaristi sadistični oportunisti, ki morijo in posiljujejo, da bi dobili boljše posnetke. Na koncu jih domačini sicer pojedo, a profesor Monroe se ob tem na glas vpraša, "kdo je tu v resnici ljudožerec".

Svojo razvpitost je unovčil
Ruggero Deodato se je leta 1939 rodil v Potenzi na jugu Italije; v šestdesetih je kot pomočnik režiserja sodeloval pri nastanku številnih filmov, vključno z Djangom Sergia Corbuccija. Kmalu je začel režirati tudi samostojno: snemal je komedije, kriminalke in muzikale, med katerimi izstopajo policijska srhljivka Brigada anticrimen (Uomini si nasce poliziotti si muore, 1976), grozljivka Ultimo mondo cannibale (1977) in seveda Holokavst kanibalov.
Ko je bil enkrat tako razvpit, je posnel še eno grozljivko s poudarkom na mučenju, The House on the Edge of the Park (1980) – zgledoval se je po Zadnji hiši na levi Wesa Cravena. Sledila sta še slasher Body Count in erotična grozljivka The Washing Machine.

Deodato se je pojavil v epizodni vlogici v ameriški grozljivki Hostel 2 (2007), v kateri je seveda igral kanibala. Njegov zadnji vpis v opus je bilo sodelovanje pri antologijskem projektu Deathcember (2019).