Pontecorvo je v črno-belem filmu, posnetem v dokumentarističnem slogu, prikazal alžirsko bitko za neodvisnost, ki se je bila med letoma 1954 in 1962. Pri tem si ni zatiskal oči pred surovostjo na obeh vojskujočih se straneh, zato je bil izdelek, ki vključuje posnetke bombardiranj civilistov in vojaških mučenj v Franciji več let prepovedan, čeprav je v Benetkah leta 1966 prejel zlatega leva. Poleg tega je bila Bitka za Alžir tudi nominirana za najboljši film, režiserja in tujejezični film.
Zanimiv še zdajPontecorvov najbolj znani film je bil res posnet o dogodkih, ki so se začeli pred več kot 50 leti, kar pa še ne pomeni, da ni več zanimiv, tako vsaj menijo v ZDA. Leta 2003 je Pentagon Bitko za Alžir predvajal časnikom in strokovnjakom v civilu, da bi jih pripravil do razmišljanja o izzivih, ki jih pred ameriško vojsko postavlja vojna v Iraku. Povabilo, ki so ga dobili, jim je obljubljalo film o tem, kako dobiti bitko proti terorizmu, a izgubiti vojno za ideale.
Snemal tudi z Brandom
Italijan je posnel še okoli 20 filmov, udejstvoval pa se je tudi kot scenarist in igralec. Pontecorvo, ki si je kruh najprej služil z novinarstvom, kljub sorazmerno malo posnetim filmom še danes spada med italijanske filmske ustvarjalce, katerih ime se omenja z največjim spoštovanjem. K temu je pripomogel tudi film Queimada, za snemanje katerega se je režiser povezal z Marlonom Brandom, ki je v filmu upodobil najemniškega vojaka, ki na enem od karibskih otokov sužnje nahujska k uporu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje