Junija letos je igralkin sin, režiser Nick Cassavetes, za medije potrdil, da je njegova mama zadnjih pet let trpela za Alzheimerjevo boleznijo in da je ta napredovala do stopnje popolne demence.

Portreti žensk na (psihičnem) robu
Gena Rowlands, ki je igralsko kariero začela graditi že, preden je spoznala Johna Cassavetesa in se z njim poročila, je v sodelovanju z režiserjem posnela deset filmov, ki danes definirajo njen opus. V dramah Obrazi (1968), Minnie in Moskowitz (1971), Ženska pod vplivom (1974), Gloria (1980) in Pota ljubezni (Love Streams, 1984) je upodobila niz hrepenečih, globoko ranjenih, trpečih protagonistk, kakršnih v takratni kinematografiji ni bilo na pretek. "Takrat je veljalo za nekaj sramotnega, če je hotela starejša ženska povedati kar koli o čem, povezanem s čustvi," se je spominjala v intervjuju leta 2001.

Virginia Cathryn Rowlands - Gena se je rodila v glavnem mestu Wisconsina Madison gospodinji, ki je pozneje delovala kot igralka z imenom Lady Rowlands, in očetu bankirju. Študirala je na Ameriški akademiji dramskih umetnosti v New Yorku. V zgodnjih 50. letih je nastopala najprej v repertoarnih gledališčih, leta 1952 pa je debitirala na Broadwayu v tridejanki Sedem let skomin Georgea Axelroda.

Z Johnom Cassavetesom, sprva filmskim in televizijskim igralcem, ki se je pozneje posvetil tudi režiji, pisanju scenarijev in produkciji, je posnela deset filmov. Prvič sta sodelovala v Cassavetesovem tretjem filmu, A Child Is Waiting – zaradi tega, ker je dal stransko vlogo svoji ženi, se je režiser sprl s producentom Stanleyjem Kramerjem. Zato sta zakonca sklenila, da bosta v prihodnje ustvarjala neodvisno od Hollywooda. Njun naslednji projekt je bila drama Obrazi (1968), realističen portret razpadajočega zakona; Gena Rowlands je igrala spolno delavko, ki jo najame v zakonu nesrečen moški.

V Ženski pod vplivom (1974) je upodobila obupano, negotovo protagonistko, ki jo da mož (Peter Falk) ob čustvenem zlomu hospitalizirati. Slavni kritik Roger Ebert je takrat o njeni vlogi zapisal, da je gospa Rowlands "tako ganljivo ranljiva za vse zunanje vplive, da se je človek ne bi upal niti dotakniti, da se ne sesuje".

V Glorii (1980) je upodobila nekdanje dekle mafijca, ki s seboj na beg vzame majhnega dečka, edino preživelo pričo mafijskega umora.

Za vlogo v filmih Ženska pod vplivom in Gloria je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko, za vlogo v drami Opening Night (1977) pa je na filmskem festivalu v Berlinu dobila srebrnega medveda za najboljšo igralko.

Če nikoli ne bi spoznala Cassavetesa, bi se njena kariera morda zasukala v drugo smer, je razmišljala v več intervjujih - lahko bi bila blondinka v romantičnih komedijah. A lepota je v Hollywoodu tako vseprisotna, da nima resnične teže, se je zavedala. Ko jo je revija People pri 69 letih uvrstila na svoj seznam najlepših ljudi na svetu, so jo prosili za "lepotne nasvete". Odgovorila je: "Skrivnost je v sončnih očalih. Sončna očala in kanec šminke te bodo daleč pripeljala."

V Cassavettesovih zadnjih letih pred smrtjo (leta 1989) si je Gena Rowlands ustvarila vzporedno kariero na televiziji; kritiško hvalo sta ji prinesli vlogi v dramah Thursday’s Child in The Betty Ford Story.

Zanimive vloge je dobivala tudi na velikem platnu: v komični drami Woodyja Allena Skrivnost neznane ženske (Another Woman, 1988) je upodobila profesorico filozofije v čustveni stiski, v Jarmuschevi Noči na zemlji (1991) jo je v svojem taksiju prevažala Winona Ryder, v Neonski Bibliji (1995) Terencea Daviesa pa je upodobila "teto Mae".

Kruta ironija usode
Ameriška filmska akademija ji je leta 2015 podelila častnega oskarja kot priznanje za njene izjemne filmske vloge. Mednje je prištela tudi vlogo v romantični drami Beležnica iz leta 2004. V njej je odigrala oskrbovanko doma starejših, v katerem ji starejši moški (upodobil ga je James Garner) prebira zgodbo o mladem paru, ki sta se zaljubila v 40. letih. Izkaže se seveda, da sta ta par ravno onadva. Njuna lika v mlajših letih sta igrala Rachel McAdams in Ryan Gosling.

Po premieri Beležnice leta 2004 je Gena Rowlands v pogovoru za O Magazine povedala, da je bila vloga zanjo čustveno zelo težka, saj je tudi njena lastna mama trpela za Alzheimerjevo boleznijo. "Ta novi film – Beležnica, po predlogi knjige Nicholasa Sparksa – je bil še posebej težek, ker igram osebo z Alzheimerjevo boleznijo. Čez to sem šla s svojo materjo, in če Nick ne bi bil režiser, mislim, da vloge ne bi sprejela – preprosto pretežko je. Bil je naporen, a krasen film."

Igralka je nastopala tudi v drugih filmih svojih otrok: Nick Cassavetes jo je režiral še v drami o ljubezenskem trikotniku Tako je ljubka (She’s So Lovely, 1997), hčerka Zoe Cassavetes pa v filmu Broken English (2007). Tudi njena druga hčerka, Alexandra, je kariero posvetila filmski režiji.

Leta 2012 se je igralka poročila v drugo, z upokojenim poslovnežem Robertom Forrestom.

V sedmih desetletjih igralske kariere na filmu, odru in televiziji je Gena Rowlands prejela tudi štiri televizijske nagrade emmy in dva zlata globusa. Zadnja dva je dobila leta 1974 za Žensko pod vplivom ter leta 1987 za vlogo Betty Ford v biografskem TV-filmu, ki ga je o ženi predsednika Geralda Forda režiral David Greene.

Sicer je bila za emmyja nominirana še petkrat, med drugim za dramo Zgodnja zmrzal (An Early Frost, 1985), kar je bil eden prvih mainstreamovskih filmov, ki so tematizirali epidemijo aidsa, in pa za gostujočo vlogo v nadaljevanki Monk leta 2009.

Leta 1992 je v intervjuju za The Los Angeles Times razkrila, da so psihološke priprave na posamezne like nanjo vplivale tako zelo, da je začela celo sanjati "v vlogi" žensk, ki jih je igrala. "In sanje po navadi sploh niso imele opravka s scenarijem. To je bilo samo med njo in mano."

V istem intervjuju je tudi spodbijala idejo, da je svoje življenje "žrtvovala" za umetnost. "Žrtvujejo se tisti, ki niso umetniki. Umetniki so nekako zakorakali v najboljše življenje, kar jih obstaja, in nad tem nimam nobenih pritožb."