Igralka je "po krajši bolezni" umrla v krogu svojcev v Londonu, je sporočil njen agent, ki je spomnil še, da je pred kratkim končala snemanje filma The Great Escaper, v katerem je nastopila ob Michaelu Cainu.
Tako v igralstvu kot v politiki je svojo majhno, krhko postavo kompenzirala s tem, kar je britanski časnik The Independent leta 2016 opisal kot "glas biča s kovinsko konico", s katerim je "povzročila uničujoč, nejeveren prezir". "Kdo se boji Glende Jackson? Večina ljudi in z določenim razlogom," pa je leta 2019 zapisal The New York Times.
Klasična gledališka izobrazba
Rodila se je 9. maja 1936 v Birkenheadu, pristaniškem mestecu blizu Liverpoola v severozahodni Angliji. Pri 18 letih je dobila štipendijo za prestižno Kraljevo akademijo dramske umetnosti v Londonu. Zaposlena je bila v Kraljevi Shakespearovi družbi (Royal Shakespeare Company), kjer je delovala v obdobju od leta 1964 do 1968, tudi pod vodstvom znamenitega režiserja Petra Brooka. Med njenimi izstopajočimi vlogami sta bili Ofelija v Hamletu in Charlotte Corday v Marat/Sade.
Štiri nominacije, dva oskarja – na podelitev pa ni šla nikoli
Glenda Jackson je oskarja za najboljšo igralko v glavni vlogi prejela leta 1970, za vlogo Gudrun Brangwen v ekranizaciji romana DH Lawrencea Zaljubljene ženske, ki jo je režiral Ken Russell.
Po vrnitvi s porodniškega dopusta je nastopila v malem morju vlog: bila je žena Čajkovskega v še enem filmu Kena Russlla, The Music Lovers, nato kraljica Elizabeta I. v šestdelni miniseriji Elizabeth R (vloga ji je prinesla dva emmyja) in Kleopatra v TV-oddajah Morecambe and Wise Show.
Na oskarjevskem odru so njeno ime še enkrat prebrali tri leta po prvem oskarju, tokrat za glavno žensko vlogo v romantični komediji A Touch Of Class (1973), v kateri je igrala poročeno žensko, ki ljubimka s prav tako poročenim moškim. Za oskarja je bila nominirana še dvakrat, za filme Hedda (1976) in Sunday Bloody Sunday (1972). Same podelitve se ni nikoli udeležila. O svojih dveh oskarjih je nekoč povedala, da ju je zaupala v varstvo mami, ki je z vnetim loščenjem z njiju kmalu izbrisala pozlato.
Čeprav je imela po vseh merilih neverjetno uspešno kariero – osvojila je tudi dve nagradi emmy in enega tonyja – je večkrat poudarila, da je glamurozna plat filmske industrije niti malo ne zanima.
Političarka brez dlake na jeziku
Igralski poklic je na klin obesila pred več kot četrt stoletja in kar 23 let opravljala funkcijo poslanke laburistične stranke. Med letoma 1997 in 1999 je bila v vladi Tonyja Blaira pomočnica ministra za promet.
Pomembnejše vloge v vladi verjetno nikoli ni dobila zaradi svojega glasnega nasprotovanja vojni v Iraku. Tudi sicer ni imela potrpljenja za prazno govoričenje: ob smrti Margaret Thatcher je, v nasprotju s parlamentarnimi pravili vljudnega vedenja, kategorično obsodila političarkino "ideologijo pohlepa, sebičnosti, brezbrižnosti do šibkejših, ostrih komolcev, ostrih kolen".
Pri 82 vrnitev v igralski poklic
Od politike se je poslovila po volitvah leta 2015 in se vrnila v igralske vode – tako, da je na odrskih deskah pri 82 letih nastopila v naslovni vlogi Kralja Leara. Leta 2019 je dobila nagrado bafta za svojo vlogo v drami Elizabeth is Missing, v kateri je igrala žensko z demenco.
Leta 2019 je ponovila vlogo Kralja Leara na Broadwayu za predstavo, ki jo je New York Times opisal kot "močno in globoko dojemljivo".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje