Film, ki je svetovno premiero doživel v Torontu, je 21. festival slovenskega filma sklenil s štirimi vesnami – za režijo, glavno in stransko moško vlogo ter nagrado občinstva, pa še nagrado žirije filmskih kritikov. Projekcija filma v Portorožu je bila razprodana, sledile so ovacije, zaradi velikega zanimanja pa so film zavrteli še v Monfortu.

Zgodba filma sledi 18-letnemu Andreju (igra ga Matej Zemljič), ko konča v vzgojnem zavodu. Tja pride med drugim tudi zato, ker mama (Rosana Hribar) ne ve več, kaj bi z njim storila, in mu večkrat da jasno vedeti, da je on največji vzrok njenih skrbi. Svoje k situaciji pripomore tudi pasivni oče (Dejan Spasić).

Ko se po odločitvi sodišča Andrej znajde v zavodu, se mora začeti boriti za svoje mesto v skupini varovancev pod vodstvom Željka (Timon Šturbej). Ta ga kmalu vzame pod svoje okrilje, a Andrej mora pod pritiskom novega okolja hkrati poskrbeti, da na dan ne pride skrivnost, ki jo varuje, je opis filma povzet na festivalski strani.

Usodne posledice, do katerih lahko vodi želja po priznanju
Andrej Štante, ki podpisuje tako režijo kot scenarij, predstavlja glavnega protagonista kot neprilagojenega mladostnika, ki pa kljub vsem neumnostim, ki jih napravi, v sebi nosi čut za pravičnost. A film jasno pokaže, kako lahko naivnost, želja po priznanju in po tem, da si ljubljen, v za mladostnike zelo ranljivem obdobju v skrajnih okoliščinah privedejo do skrajnih dejanj, za katere je treba posledice nositi vse življenje.

Čas, ko so glavne vrednote denar, zabava in nedelo
Štante, ki je sicer diplomiral na fakulteti za socialno delo, nato pa magistriral iz filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je trenutno zaposlen kot vzgojitelj v vzgojnem zavodu in prav iz svojega delovnega vsakdana je črpal navdih za prvi celovečerni igrani film. Pri svojem delu opaža, da so v času turbokapitalizma zagotovo največje vrednote mladih denar, zabava in nedelo. "Med mladimi je razširjeno prepričanje, da se jim ne splača vlagati truda v delo zato, da bi nekaj dosegli, ampak se jim zdi, da jim ta nekaj kar pripada. To navsezadnje opazujejo v medijih, ki jim strežejo z vestmi v takem slogu. Denimo resničnostni šovi, različne televizijske serije in videospoti, v katerih je življenje prikazano 'over the top', v bistvu nerealno. In mladi se s tem identificirajo. Z zvezdniki iz resničnostnih šovov, za katere vsi vemo, da so po svoje inscenirani, ali pa celo z uspešnimi športniki, ki si lahko marsikaj privoščijo. Sploh to je šlo čez mejo v preteklih 20 letih. Namesto da bi se mladi identificirali s samim športom, razvijali tekmovalnost in težili k čim boljšim dosežkom, si predstavljajo, kako bi živeli zasebno življenje slavnih športnikov in bili občudovani. Vse bi si želeli, ne da bi za to kaj naredili. Morda je ta želja še močnejša pri mladih, ki prihajajo iz slabo situiranih družin, je pa zanimivo, da je prisotna tudi pri otrocih iz bogatih družin, ki bi si želeli še več," pravi režiser.

V filmu obravnava tudi izsiljevanje in manipuliranje s posnetki, ki se širijo po spletu. Gre za aktualno in vseprisotno temo, pravi. "Ljudje po svetu delajo samomore zaradi takšnih posnetkov. Navsezadnje se je to že zgodilo tudi pri nas," spomni. Izkušnje s tem ima tudi kot vzgojitelj v vzgojnem zavodu. "Ne samo, da se naši varovanci snemajo in fotografirajo med seboj, tudi zaposlene skušajo snemati. Potem pa pritiskajo drug na drugega. Na videz se zdi, da gre za šalo, večkrat jih recimo opaziš, kako se smejejo določenim videom na YouTubu, v ozadju pa je vselej zaznati senco grožnje. V današnjem svetu so ti posnetki in fotografije dejansko orodje za pritisk, izsiljevanje ter za pridobivanje takšnih in drugačnih ugodnosti."

Sam je želel to problematiko predstaviti na subtilen, nevsiljiv način. "V filmu zavestno nisem prikazoval, kaj so akterji s svojimi telefoni posneli. S tem sem se hotel umakniti tudi od medijskega senzacionalizma oziroma podati kritiko na poročanje medijev, ki ob članku objavijo še posnetek in s tem nekako poudarijo: Poglejte, kaj so počeli! S takšnim poročanjem v bistvu delujejo enako kot mladi in so del začaranega kroga."

Od dokumentarca k igranemu celovečercu
Sprva je bil sicer film zamišljen kot observacijski dokumentarec, a je Štante kmalu ugotovil, da bi bilo zaradi tako birokratskih, administrativnih kot čisto praktičnih, moralnih in etičnih ovir to tako rekoč nemogoče uresničiti. "Hitro pa bi se lahko zgodilo, da bi v neki instituciji privolili v sodelovanje pri projektu, a bi hkrati postavili svoje pogoje. To bi na koncu postal PR-film, česar ne bi želel. Če bi se projekta lotili po moji zamisli, bi v filmu prikazali tudi neprijetne zadeve."

Filmska ekipa je Posledice posnela za razmeroma majhen proračun. Kot pravi Štante, so na razpisu prejeli 220.000 evrov, nekaj denarja so prispevali še koproducenti, "a bi rekel, da je zaokrožen proračun za Posledice okoli 400.000 evrov" (v povprečju slovenski filmi nastajajo za okoli 700.000 evrov). Kot pravi Štante, so se vsi, vključno z njim in producentoma iz filmskega društva Temporama, odpovedali velikemu deležu že tako nizkega honorarja. "Ne vem. Morda je bil ljudem scenarij resnično tako všeč, da so se odločili za delo pri projektu. Včasih sem se znašel v zadregi, ko sem slišal, koliko je kateri od igralcev zaslužil kje drugje. A resnično ni šlo drugače. Nismo pa mogli varčevati pri zadevah, pri katerih smo sodelovali z zunanjimi izvajalci, ki se sicer ne ukvarjajo s filmi."

Kot direktor fotografije je pri Posledicah sodeloval Rok Kajzer Nagode, montažo je opravila Sara Gjergek, oblikovalec zvoka je bil Julij Zornik, scenografka Špela Kropušek, kostumografka pa Ina Ferlan.

Sicer pa so bile že odkupljene tudi distribucijske pravice za Severno Ameriko, kar pomeni, da bo v letu 2019 film na ameriškem trgu dobil distribucijo v kinematografih in digitalno izdajo.