Foto: Boo Productions
Foto: Boo Productions

V uvodnih prizorih Sadežev pozabe (Mila, 2020) gledalca prešine, da je svet zajela nenavadna pandemija, pa čeprav se je ideja za film porodila pred šestimi leti, preroškost oziroma alegoričnost posameznih elementov zgodbe je popolnoma naključna.

"Moj oče je vsak dan pojedel sedem ali osem jabolk in imel je neverjeten spomin. Scenarij sem začel pisati v času, ko sem skušal preboleti njegovo smrt. Skušal sem pozabiti, vendar nisem mogel. Začel sem razmišljati, zakaj ljudje nekatere stvari tako hitro pozabimo in kako selektiven je naš spomin," pravi Christos Nikou, obetavni grški režiser, ki s filmom Sadeži pozabe prinaša komično, nadrealistično in čudno aktualno zgodbo o identiteti, spominu in izgubi, postavljeno v svet, ki ga je zajela skrivnostna pandemija, kot so zapisali na Kinodvoru.

Sorodna novica Ko grška poetika absurda sreča slovenski film, dozorijo Sadeži pozabe

"Sadeži pozabe so alegorična komična drama, ki skuša raziskati, kako deluje spomin in kako to učinkuje na nas; kako na spomin vplivajo čustva, predvsem pa kako nanj vpliva tehnologija, s katero dandanes tako preprosto zbiramo podatke. So se naši možgani zaradi tehnološkega napredka morda ‘polenili’ in si zato zapomnimo vse manj dogodkov, vse manj čustev? Je mogoče, da danes zato živimo ‘manj’?" dodaja režiser, ki se je leta 1984 rodil v Atenah.

Protagonist filma Aris, samotar v tridesetih, nenadoma izgubi spomin, ta nepojasnljiva amnezija pa prizadene tudi številne druge prebivalce njegovega domačega mesta. V bolnišnici ga vključijo v eksperimentalno zdravljenje, med katerim podoživi nekatere dogodke iz mladosti in zgodnje odraslosti.

Izvršna producentka filma je dvakratna prejemnica oskarja Cate Blanchett, producenta filma pa Aleš Pavlin in Andrej Štritof, v tonski postprodukciji pa so sodelovali še Sašo Kalan, Tom Lemajič in Rudi Jeseničnik.