V tekmovalnem programu manjšinskih koprodukcij je bilo pet slovenskih filmov, za najboljši film pa je bil izbran celovečerec Krugovi (Krogi) Srđana Golubovića.

Jelčić je dobil veliko zlato areno za najboljši film, zlati areni pa tudi za režijo in za scenarij. Celovečerec Obrana i zaštita je nagrajen tudi z zlato areno za scenografijo in kamero. Tudi oba glavna igralca v filmu, Bogdan Diklić in Nada Đurevska, sta bila nagrajena kot najboljši igralec oziroma igralka. Sedma zlata arena za Obrano i zaštito je končala v rokah producentke Zdenke Gold, so sporočili danes organizatorji puljskega festivala.

Jelčićev prvi celovečerni film pa ni ravno navdušil občinstva v puljskem amfiteatru, ki ga je ocenilo s skromnih 2,8 točke, medtem ko je z ovacijami pozdravilo celovečerec Kauboji (Kavboji) režiserja Tomislava Mršića, ki je dobil 4,8 točke, s tem pa tudi nagrado zlata vrata Pulja. Mršić je debitiral s filmom, posnetim po scenariju zagrebške gledališke uspešnice.

Žirija je šest zlatih aren podelila tudi celovečernemu filmu Šuti (Molči) režiserja Lukasa Nole, ki je s časovno reverzibilno dramaturgijo spregovoril o dolgoletnem družinskem nasilju na podlagi resničnega dogodka. Nagrado breza za najboljšo debitantko je dobila mlada igralka Tihana Lazović, za najboljšo stransko žensko vlogo pa njena filmska mati Lana Barić. Šuti je nagrajen tudi z zlatimi arenami za masko, ton, glasbo in montažo.

Na programu manjšinskih koprodukcij, ki so tekmovale za nagrade, je bilo tudi pet slovenskih režiserjev, ki so posneli koprodukcije. Gre za celovečerec Miroslava Mandrića Adria Blues ter drame Nejca Gazvode Dvojina, Nahrani me z besedami Martina Turka, Srečen za umret Matevža Luzarja in Šanghaj Marka Naberšnika.

Žirija je odločila, da je najboljši film v tej kategoriji Golubovićevi Krugovi (Krogi). Beograjski režiser je dobil zlato areno za režijo, Leon Lučev pa za najboljšo glavno moško vlogo. Zlato areno je dobila tudi producentka Jelena Mitrović.

Hrvaški filmski kritiki se strinjajo, da se je letošnji festival zaradi bogate hrvaške produkcije, ki je predstavila 14 celovečernih filmov in tudi deset manjšinskih koprodukcij, prvič po osamosvojitvi države približal številkam filmov, ki so bili predvajani v času nekdanje Jugoslavije.