Čeprav so snemanje filma spremljali številni zapleti in čeprav so se ob ogledu napovednika mnogi posmehovali Tomu Cruisu v vlogi grofa von Stauffenberga, se nemški kritiki po premierni projekciji nad filmom režiserja Bryana Singerja niso povsem znesli. Tako je kritik časopisa Die Welt Hanns-Georg Rodek zapisal, da če že drugega ne, bodo gledalci iz vseh dežel sveta, ki o novejši nemški zgodovini ne vedo prav ničesar, po dveh urah vedeli, da je šlo za upor zoper samodržca in obenem za hud notranji boj nacistov, ki so vedeli, da njihov firer ravna napačno, ki pa so obenem tudi menili, da ne smejo prelomiti obljube zvestobe, ki so jo temu istemu vodji obljubili.
Zaplata če pravo von Stauffenbergovo oko
Zgodba je torej korektna, in kot nekoliko zbadljivo zapiše Rodek, so se Američani celo toliko potrudili, da so črno zaplato namestili na pravo von Stauffenbergovo oko (ta zapis je tudi kritika na račun nemškega filma o von Stauffenbergu iz leta 2004, v katerem glavni igralec Sebastian Koch zaplato nosi na desnem namesto na levem očesu), vendar pa so v želji po stopnjevanju napetosti nekoliko tudi pretiravali. Tako zmoti prizor na severnoafriškem bojišču, kjer naj bi von Stauffenberg že rovaril in iskal zaveznike za upor proti Hitlerju. To je seveda absurdno. V boju proti državnemu sovražniku si agitiranja za državni udar ne bi privoščil noben oficir, saj je bil v tistem trenutku njegov cilj enak kot Hitlerjev; zmaga proti tujim sovražnikom. In vsako najmanjše diletantstvo na fronti bi bilo nemudoma sporočeno nadrejenim in von Stauffenberg ob takšni neprevidnosti ne bi nikoli prišel niti do vrat Hitlerjevega bunkerja.
Kot neklasičen, bolj umirjen junak Cruise ne blesti
Kljub torej zadovoljivi zgodovinski korektnosti filma pa produkcija nikakor ni filmski presežek. Zmoti predvsem nekoliko slabotni, skoraj sramežljivi Cruisov nastop. Kot meni Rodek, se Cruise odlično znajde v vlogah klasičnih ameriških junakov, ki so neposredni in se pri svojih podvigih zanašajo predvsem na hitrost in surovo moč. V takšnih vlogah ima Cruise na platnu absolutno prezenco, pa naj mu kdor koli še tako očita, da kot igralec ni kaj prida. V vlogi junaka nemškega tipa, to je junaka aristokratskega izvora, dobre vzgoje in umirjenega vedenja, pa Cruise zbledi. Ves čas se zdi, da je dogajanje 'večje' od njega, da je sam le en člen v zaroti in ne povsem zares njen glavni agent. Toka zgodbe to ne zmoti, zato pa je film vseeno nekoliko osiromašen, kajti vendar gre za portret junaka in bi se zato lahko Cruise nekoliko bolj izpostavil.
Kakšen film sploh hoče biti Valkira?
Slabost filma je, da režiser Bryan Singer in Tom Cruise, ki je bil tudi idejni vodja filma, očitno nista vedela natančno, kaj sploh želita. Pravilno sta se odločila, ko sta želela predstaviti psihološki vidik, pravzaprav bistven za celotno zgodbo o zaroti, ki je privedla do sicer spodletelega atentata 20. julija 1944. Prva uspešna faza atentata je bila namreč končana v trenutku, ko je visokim predstavnikom nacistične nomenklature uspelo premagati slepo pokornost Hitlerju in so začeli s treznimi očmi gledati na celotno situacijo, čeprav jih je še vedno mučil občutek krivde, kajti pokornost nadrejenemu je bila že dolgo pred nastopom nacizma zasidrana kot ena glavnih kreposti (Tugend) pruskega človeka. Vendar pa sta v želji po generiranju čim večjega občinstva Singer in Cruise skušala iz filma narediti tudi malo trilerja in zgodovinske akcije. Ali je nastal posrečen konglomerat, pa bodo na koncu vendar presodili gledalci. V Evropi bodo film začeli predvajati po 22. februarju, ko bo na sporedu nemška premiera.
Polona Balantič
Vabimo vas k ogledu utrinkov s premiere filma Valkira.