Slovita 80-letna igralka je v karieri nastopila v več kot 130 filmih, med njimi v Povečavi (Blow-Up, 1966), Howardovem kotu (Howards End, 1992), Misiji nemogoče (Mission: Impossible, 1996) in Foxcatcherju (2014), nikoli pa ni za filmsko kamero sedla kot režiserka. S filmom Sea Sorrow je tako nadgradila svoje 60-letno udejstvovanje na področju političnega aktivizma, le da je tokrat s svojim sporočilom želela še toliko bolj odločneje opozoriti svetovno javnost.

"Danes lahko na evropskih ulicah srečate 8-letne otroke, ki obupano prosijo za nekaj evrov," svoj motiv za nastanek filma opiše Redgraveova. "Potrebujejo jih za svoje starše, če jih sploh imajo, ali pa za to, da tihotapcem odplačajo dolg za pot s čolnom, s katerim so prišli sem. Ker nimajo druge rešitve, jih to vodi k temu, da začnejo prodajati svoja telesa. To danes vidite po vsej Evropi. Zakoni jim tu zagotavljajo določene pravice, vendar naše vlade ne skrbijo za spoštovanje teh pravic. Ne bdijo nad tem, v čigave roke padejo ti otroci, pa čeprav to zelo dobro vemo. Frazo 'trgovina z belim blagom' slišimo tako pogosto, da je postala že popolnoma normalna. Grozne stvari, ki se dogajajo tem otrokom, so postale normalne, ker nenehno poslušamo o njih. To je največja grožnja naši človečnosti: da smo začeli kot običajne dojemati stvari, ki so popolnoma nečloveške."

V filmu spremljamo posnetke, ki jih je igralka s svojo ekipo posnela v begunskih taboriščih ter na demonstracijah v podporo sprejemu beguncev v Evropo. O tem, kako srčno se je režiserka lotila te teme, priča tudi to, da je med obiskom Viennala s sabo vseskozi nosila izvod knjige o mednarodnih človekovih pravicah, ki jo je očitajoče kazala občinstvu in novinarjem. Prav to je po njenem namreč ključna točka, na kateri je Evropi spodletelo pri reševanju problematike begunstva. "Večina ljudi ima pomanjkljivo znanje o mednarodnih človekovih pravicah, saj jih je le malokdo prebral ali se o njih učil v šoli. Če niste vpisali študija človekovih pravic na univerzi, je velika možnost, da tega področja sploh ne poznate. Knjige, kot je tale, so bile že od začetka mojega dela za UNICEF moje čtivo pred spanjem."

Kot otrok je bila tudi sama begunka
Tematika begunstva se je Redgravove še posebej dotaknila zaradi tega, ker se je kot 3-letna deklica med nemškim bombardiranjem Velike Britanije tudi sama znašla v podobnem položaju. "Ko danes gledam te otroke v begunskih taboriščih, me to spominja na čas, ko so nas skupaj z drugimi otroki peljali iz Londona, da bi ubežali nacističnim bombam. Takrat se še nisem zavedala, za kaj gre. Nisem vedela, da so ti drugi otroci iz Londona niti da nas bodo evakuirali. Bila sem begunka v lastni državi. Bežala sem z ene točke v drugo. Zato mi je bilo pomembno, da v film prinesem svoje lastne izkušnje, saj tak pristop odpravlja nekatera vnaprejšnja prepričanja o teh ljudeh, ki jih nedvomno imamo vsi."

Te zgodnje izkušnje so jo vodile k temu, da se je ob karieri gledališke in pozneje filmske igralke začela ukvarjati tudi z aktivizmom. Svoje prvo soočenje s kriznimi žarišči je izkusila leta 1957, ko je imela 19 let. Neposredno po madžarski revoluciji se je v Veliko Britanijo začela stekati reka beguncev, ki jim je želela tudi sama pomagati z razdeljevanjem hrane in obleke. Svoj angažma je pozneje nadaljevala v bojih proti jedrskemu oboroževanju, proti zatiranju Palestincev ter proti vojnam v Vietnamu, Iraku in na območju nekdanje Jugoslavije. Vseeno pa je v svoji avtobiografiji na več mestih izrazila občutek, da se ji njen majhen delež pri teh vprašanjih ni zdel omembe vreden. Ali ji je torej ustvarjanje filma Sea Sorrow dalo občutek, da z njim vendarle pomaga spreminjati svet na bolje?

"Filma ne posnameš zato, da bi kar koli spremenil. To je zelo utilitaristični pogled na umetnost. Mislim, da noben umetnik ne posname filma v ta namen, kakor tudi pisatelji ne pišejo romanov zato, da bi kar koli spremenili. Tudi Tolstoj ni začel pisati svojih knjig zato, da bi spremenili svet, čeprav je njemu to pozneje vsekakor uspelo. Film nasprotno poskuša ljudem pomagati misliti in jim dati neko znanje o stvareh, o katerih niti sami ne vedo kaj dosti, v tem primeru o mednarodnih človekovih pravicah in njihovih kršitvah."

Britancem se zdi normalno, da se z družino udeležijo demonstracij
Igralka nas spomni, da je Sea Sorrow morda res njen prvi celovečerni film za režiserskim krmilom, pa vendar je v preteklosti že večkrat sodelovala in tudi financirala nastanek aktivističnih filmov, ki so poskušali spreminjati sprejemanje javnosti tragedij daleč od oči svetovne javnosti. "Leta 1991 sem po koncu zalivske vojen s prijateljem in s snemalcem odšla v Irak. Otroci in matere, s katerimi sem se pogovarjala tam, so bili le nekaj dni oddaljeni od gotove smrti zaradi pomanjkanja vode, hrane in zdravil. Takrat je bilo okrog 500.000 otrok ubitih zaradi pomanjkanja vsega, kar otrok potrebuje za življenje. Seveda so bili v tej regiji povzročeni zločini, ki so privedli do vojne, ampak ne vem, kaj upravičuje smrt takšnega števila otrok, na enak način, kakor ne vem, kaj upravičuje bombardiranje nemških mest v zadnjih mesecih II. svetovne vojne. Film, ki smo ga v tistih dneh posneli za UNICEF, smo naslovili Mar ne bi na prvo mesto postavili človeških bitij? (Can't We Put Human Beings First?), ker smo želeli ljudi pripraviti do razmišljanja. Ta film je zagotovo nekaj spremenil. Z njim smo želeli doseči konec sankcij, ki so otrokom preprečevale, da bi dobili zdravila in hrano. Preprosto sem morala posneti te otroke in jih pokazati ljudem. Morala. To sem čutila iz svoje notranjosti. Pa čeprav je bilo jasno, da nihče ne more rešiti teh otrok, ki sem jih posnela. Ta 30-minutni film sem v celoti financirala s svojim denarjem in še danes ostaja pomemben dokument, ki ga uporabljamo kot študijsko gradivo na univerzah, da lahko z lastnimi očmi vidijo, kaj se je zgodilo. Film smo želeli prikazati v spodnjem domu britanskega parlamenta. S pomočjo Jeremyja Corbyna smo rezervirali sobo in na projekcijo povabili vse stranke. Film v parlamentu nikogar ni zanimal. Ampak šlo je za humanitarno dejanje, ne za politično. Vprašanje trpljenja otrok ne bi smelo biti stvar politike."

V filmu Sea Sorrow se režiserka udeleži množičnih demonstracij v podporo sprejemu beguncev, ki se jih je septembra leta 2016 udeležilo na tisoče ljudi. Zakaj se po njenem mnenju na Otoku ljudje v tako velikem številu odločijo izraziti podporo pri vprašanju, ki ne zadeva njih same, medtem ko marsikje po Evropi tega ne vidimo ravno pogosto? "Morda se bo ta odgovor zdel nekoliko čuden, ampak ljudje v Veliki Britaniji so takšni. To je tam nekaj popolnoma normalnega. Na demonstracije pridejo cele družine z otroki. Sama sem na prvih demonstracijah bila leta 1959. Gre za dejanje, ki ga na veliko uporabljamo za javno izražanje mnenja. Vprašanje beguncev dojemamo kot zelo pomembno, in ljudje zahtevajo, da begunci prejmejo ustrezno pomoč. Na teh demonstracijah sem za film intervjuvala britansko televizijsko voditeljico Anito Rani. Ko sem jo pred kamero vprašala, zakaj se je udeležila pohoda, je rekla, da zato, ker bi lahko jutri tudi mi bili v položaju, v katerem so se znašli begunci, in ker upa, da bi ljudje drugod po svetu pomagali nam, če bi se znašli v takšni situaciji."

Naslov filma Sea Sorrow je Redgravova dobila v Shakespearjevi gledališki igri Vihar, v filmu pa se s pomočjo igralcev, kot sta Emma Thompson in Ralph Fiennes, na več mestih uprizarja prizore iz različnih umetniških del, da bi potegnila vzporednice med umetnostjo in dogajanjem v kriznih žariščih. "Vsak gledalec lahko nekaj razbere iz zadnjega prizora Viharja s Prosperom in Mirando. To je približno tako kot takrat, ko mi je prijateljica prvič pokazala Rothkovo sliko s trakovi barve. Vprašala sem jo, o čem govori ta slika, in razložila mi je, da o ničemer. Nisem razumela, kako je mogoče, da umetniško delo ne govori o ničemer. Razložila mi je, da bo tisto, kar je v tebi, dalo odgovor na to, kar vidiš. To je tisto, kar je slikar hotel. Pri kom drugem bo odziv popolnoma drugačen. Gre za povsem drugo razumevanje umetnosti. Tudi zato želim s tem filmom pomagati ljudem, da se znebijo vnaprejšnjih prepričanj o različnih vprašanjih, tako kot sem jih tudi sama imela v tem primeru. Sicer pa nisem filmska ustvarjalka v tipičnem pomenu besede. Scenarija nismo imeli. Film je zrasel na podoben način kot slikarji na dolgi rok pustijo svojim slikam, da dozorijo. Na neki način gre za poemo."

Oznake "aktivistka" uporablja samo v kuhinji
Igralka je vse od leta 1968, ko je z Ladom Leskovarjem posnela film Isadora, povezana tudi s Slovenijo. Še vedno se zelo rada spomni časov, ko se je na pamet učila peti slovenske pesmi. "Zakompliciran jezik je," pove o našem jeziku, vendar pa je bilo ob tej priložnosti to tudi vse, kar je bila pripravljena povedati o svojih slovenskih anekdotah, saj je svoj čas z novinarji želela posvetiti pomembnejšim temam. Ob spominih na svoja potovanja po nekdanji Jugoslaviji tako raje poudari, da je bila situacija v begunskih taboriščih na teh področjih še bistveno težja kot nedavno v "džungli" v Calaisu. "Med srbsko okupacijo Kosova je bilo najhuje. Nekaterim mojim prijateljem so Arkanovi ljudje preprosto prerezali vratove. Teh taborišč ne bi smeli primerjati med sabo. Celo življenje že obiskujem različna prizorišča vojne in vedno sem poskušala pomagati. Če mi je uspelo vsaj za polovičko mezinca, sem vesela. A verjetno ni bilo več kot zgolj to."

Ali lahko imamo torej sploh upanje na boljšo prihodnost, ko pa se zgodovina z vojnami in kolektivnimi travmami venomer ponavlja? "To je napačno vprašanje. Nočem vas obsojati, a to spada med vprašanja, ki si jih zastavi nekdo, ki na svet gleda s teleskopom in poskuša videti, kaj nam prinaša prihodnost. To je vprašanje, ki nima ničesar skupnega z resničnim življenjem. Življenje tvori tisto, kar storimo sami, skupaj s tistimi, ki so svoje delo opravljali pred nami. Mi sami moramo poskušati stvari spremeniti na bolje. Znanost nam govori, da če poskušamo pomagati čisto malo, lahko tudi majhna dejanja povzročijo velike spremembe v energetskih poljih. Če pa človeško bitje samo opazuje, kako se dogaja nekaj groznega, namesto da bi tudi sam poskušal pomagati, potem ..."

Vseeno pa se Redgravova kljub dolgoletnim prizadevanjem na področju politike in humanitarizma otepa oznake, da je aktivistka. "Aktivistka sem samo v kuhinji. Moje stanovanje je ena navadna šala, ker nisem dovolj 'aktivna' pri pospravljanju. Razen tega pa nisem aktivistka v nobenem pomenu te besede."

Igralka se kljub svojim 80 letom ne namerava ustaviti. Ob prizadevanjih za ozaveščanje javnosti o pomembnih temah trenutno nastopa v kar 4 filmih, ki še nastajajo in bodo izšli v letu 2018. Med njimi je tudi Georgetown, celovečerni prvenec Christopha Waltza.