Film Zenit (Zvizdan; v Kinodvoru ga lahko ujamete do 6. decembra, v celjskem Metropolu pa ta konec tedna) hrvaškega režiserja mlajše generacije Daliborja Matanića skuša podati odgovore prek omnibusa treh zelo človeških, ljubezenskih zgodb z napačne strani meje.

"Ko sem bil majhen, mi je babica polagala na srce – samo da ne bo dekle Srbkinja. Ljubeča, prijazna ženska je bila, to njeno stališče pa me je medlo …" se spominja 40-letni Matanić, ki je z Zenitom, svojim devetim celovečercem, na festivalu v Cannesu v sekciji Posebni pogled osvojil nagrado žirije, zavedne Hrvate pa razburil z izjavami, kot je "bolje dober Srb kot slab Hrvat".

Na splošno Matanić ne varčuje s kritikami na račun tistih svojih rojakov, ki se tolčejo po prsih, vihrajo s trobojnicami in pojejo slavo "Lijepi naši", hkrati pa državo vodijo v prepad sovraštva in nestrpnosti. Z Zenitom, ki se začenja v letu 1991 s tragično zgodbo med Hrvatom Ivanom in Srbkinjo Jeleno, se nadaljuje v letu 2001, ko so sledi vojne še vedno prisotne na vsakem koraku in v zavesti ljudstva, in konča v letu 2011, ko mlajša generacija plačuje za grehe staršev, Matanić ni želel posneti vojnega filma, ampak ljubezenski film. Film, v katerem ne bi pripisoval krivde za vojno nobeni strani ali po nepotrebnem obujal starih zamer in grehov, ampak film, v katerem bi vojno zreduciral na čisto zlo, ki zastruplja narode še desetletja pozneje.

Zenit, ki je izdelek tudi slovenske koprodukcije, se s svojo nacionalno distanco in kritičnostjo do vojne same tako vpisuje v zdaj že kar dolgo tradicijo balkanskih filmov, ki so uspeh v zadnjih letih dosegali s podobno taktiko (Krogi, Cirkus Kolumbija, do neke mere pa tudi Nikogaršnja zemlja in Halimina pot).

Z Matanićem smo se pogovarjali ob koncu Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (Liffe) in tik pred tem, ko je ta teden prišel na redni spored Kinodvora.

Od filmov s prostora Balkana smo na Liffu lani gledali Kosca, leto dni pred tem Kroge in Halimino pot, še leto dni prej Otroke Sarajeva, letos ste vi tu z Zenitom. Zdi se, da se je tudi več kot 20 let pozneje še vedno nemogoče ločiti od tematike vojne oziroma njenih posledic …
Zelo dolgo sem čakal, več kot 15 let, da posnamem film o vojni. Ampak na način, da se vojna sploh ne vidi. Samo čuti se jo. To je bistvo. In potrebno je bilo izjemno veliko časa, da se ustvari ta distanca, da se vojna absolutno nevtralizira kot elementarno zlo. Da se "izniči zgodovina". To je bil moj glavni namen s tem filmom – da se preprosto preseka z zgodovino, ki nenehno, ponavljajoče, vrti ljudi v krogu. Čez 10-20 let nam baje že napovedujejo nov konflikt na Balkanu. Točno to vam govorim o vrtenju v krogu. In s filmskim jezikom sem skušal prikazati ta zgodovinski kod, ko ljudje delujejo kot lutke, s katerimi se igra zgodovina.

Pa se da na Balkanu posneti film, ki ga ne bi na tak ali drugačen način zaznamovala vojna?
Mislim, da se da, ampak bi bil to po mojem mnenju v današnji dobi absolutni "bullshit". "Bullshit" zato, ker je to eskapizem, eskapizem pa ni dober. Lahko se posname urbani film, sodobni film, saj se snemajo, ampak mislim, da bi bilo to še zlasti v zadnjem času ob tem, kar se dogaja pri nas in po svetu, bežanje pred resnico. Ker tu obstajajo vzorčno-posledične povezave. Zenit sem zelo dolgo razvijal. In nekje po drugem, tretjem letu sem začel razmišljati, da je to aktualno, da ljudi ta tema okupira, da je pravzaprav še kako smiselno, da sem tako dolgo čakal, da film posnamem. In čim se je začelo bližati snemanje, je postal spet aktualen.

Hočem reči, sploh si nismo upali pomisliti, da bo tako aktualen – razdeljenost ljudi glede gradnje zidov, sovraštvo, ki se nenehno razvija ... Kar prikazuje film, pravzaprav vidiš vsak dan. In časovna distanca je nujno potrebna tudi zato, da se ljudstvo napolni z nekim novim upanjem, se mu odpre neka nova pot. To je izjemno pomembno. Da se svet ne samo objektivno premakne, ampak da se stori neki korak naprej, da je pot aktivna. In ko enkrat govoriš o tem upanju, mislim, da potem govorimo o neki novi vrsti (vojnih) filmov. Zenit se denimo ukvarja s konfrontacijo ljubezni in sovraštva in kot takega bi ga lahko postavil v neki popolnoma drug kontekst, ki pa je vseeno blizu veliko ljudem.

Vaš film je sestavljen kot omnibus treh zgodb – tretji del ste postavili v leto 2011. Kako se v praksi v regijah, ki jih je vojna najbolj prizadela, danes odražajo medetnični odnosi in napetosti? Se vojna počasi vseeno pomika v preteklost ali mislite, da napetosti samo brbotajo pod površjem in vsi samo čakamo, da ponovno poči?
Temu jaz pravim "časovnica bolečine"! Bolečina, ki je v prvem desetletju fizično občutna, potem pa se preseli v ljudi, ampak z nekimi svežimi ranami, v tretjem desetletju pa ta bolečina odzvanja le še kot neki nevidni odmev, za katerega se ljudje morda niti ne zavedajo, da ga imajo v sebi, ta "code of hate", dokler se ne zgodijo konflikt, ljubezen, neke intenzivne situacije. Stvari se v ljudeh nedvomno premikajo naprej, morajo se, ampak težava je, da si pogosto politika ali pa neki zainteresirani posamezniki, ki tako dobivajo točke, vsakodnevno in vsako leto prizadevajo za to, da se stopnjujejo napetosti, da se prikazujejo stvari drugačne, kot so. Srbi in Hrvati niso tema filma, ampak sem izbral temo, ki jo lahko postaviš kamor koli na svetu, katera koli delitev, ki stoji nasproti ljubezni – lahko je nacionalna, lahko religiozna, lahko barva kože, sekularna delitev ... Pomembno je samo, kateri del prevlada. Ljudje ne razmišljajo o morebitnih posledicah - poglejmo denimo aktualno begunsko krizo, ko je tega ogromno, kako politiki stopnjujejo te napetosti, stopnjujejo sovraštvo, nestrpnost, ne zavedajo pa se, kako resne so dolgoročne posledice takšnega početja, ko so pomembnejše te nižje delitve kot neka višja človeška načela.

Ste katerega izmed teh treh delov osnovali na kakšni še posebej osebni izkušnji? Ste poznali kakšno zgodbo o Romeu in Juliji na napačni strani meje?
Že v svoji družbi, v svoji družini sem dobival opazke, češ samo da ne bo Srbkinja. Še v lastni družini so zakoni razpadali zaradi narodnosti, ne pa zaradi pomanjkanja ljubezni, kar je neumno, od tam dalje pa se je zgodba samo še širila in sem zbiral take informacije. In tako je še danes. Zlasti na jugu Hrvaške se še vedno čuti ta zastrupljenost – revščina je ogromna, gospodarskih perspektiv ni, ljudje pa še vedno živijo s temi nacionalističnimi težnjami, vihrajo z zastavami …

Morda se motim, ampak zdi se mi, da je v vseh treh epizodah ženski lik precej močnejši od moškega. Je to namerno? Prenašajo ženske vojne situacije bolje?
Te situacije v veliki meri temeljijo na instinktih in zelo zanimivo je gledati, kako se ženske znajdejo v teh instinktih – prek njih je ta notranji svet, ki lahko nakopiči te negativne energije (pa tudi pozitivne), predvsem tem, ki so izredno asketske, celo patriarhalne v nekaterih različicah. Njihov notranji svet je precej bolj dinamičen, precej več se dogaja v njih in lik Ivane je izbruh vsega tega. Moški so bolj ali manj nekakšni nemi skrbniki družine, nemi akterji, ki sicer grejo in streljajo, ampak navzven se bojijo pokazati svoj notranji svet. In to je prav pravilo teh nekih situacij, ki so v bistvu skrajno elementarne.

Ko ste Zenit še snemali, ste v nekem intervjuju rekli, da to ni politični film, ampak je tako poetičen in nežen, da bo razbesnel vse, ki sovražijo. Vam je to uspelo? Ste razbesneli ljudi in razburkali javnost?
(Smeh) Zelo veliko stvari se je zgodilo, ko je film štartal. Dobil je nagrado v Cannesu in nastala je panika – ker se je pojavil hrvaški ljubezenski film. Ljudje niso mogli sprejeti, da film govori o ljubezni. Na to sem računal – da bo imel tak film (v nasprotju z zgodovinskim) s tako subtilnostjo večji učinek na ljudi, ki morajo sami pri sebi stvari razčistiti. Prav za take ljudi je ta film. O filmu se je govorilo vse mogoče, ampak sem točno vedel, da ko se bodo enkrat soočili z njim, bo drugače. Ker film ne obsoja, ampak išče neko novo rešitev. Mislim, da se v filmu čuti ta naša energija, energija, da se borimo za nekaj boljšega. To ni več film o preteklosti, ampak o sedanjosti, film o prihodnosti. Govorijo mi, da je to najbolj gledan hrvaški film, kar je malo smešno, saj se pravzaprav na Hrvaškem tovrstni filmi, ki ste jih tudi sami omenili s preteklih Liffov, sploh ne gledajo. Zdaj pa smo pokazali, da se da.

Že samo vaša izjava, da vam je ljubši dober Srb od slabega Hrvata, bi verjetno lahko vznemiril nekatere vaše rojake …
Take izjave vedno vznemirjajo - zlasti v času volitev (smeh). Ampak ostajam pri svoji izjavi. In ne gledam ljudi po zunanjosti ali narodnosti - to so neka obeležja, statusni simboli, komformistični simboli, jaz pa na ljudi gledam glede na njihove sposobnosti. Ne zanima me prav ničesar drugega kot to, ali ta oseba deluje v redu v svoji skupini. Ali oddaja dobro energijo ali gre za negativno osebo. Ljudje s tem tolčenjem po prsih, kako so "pravi" Hrvat, Slovenec, Srb, običajno skrivajo svoje hibe. Skrivajo se za zastavami. V takih skupinah so močni, ko pa jih izoliraš od skupine, so to pravzaprav precej majhni ljudje.

Na splošno ste zelo kritični do tistih "velikih" Hrvatov, ki vihrajo s hrvaškimi zastavami zaradi političnih malverzacij, za hrbtom pa kradejo Hrvaški ali jo mentalno in humano uničujejo. To zveni zelo znano tudi nam.
To zveni znano vsem. Povsod se na tak način nabirajo (politične) točke. Točke se zbirajo s človeško nesrečo, z izpostavljanjem drugačnih, z gradnjo ograj … Nihče ne razmišlja, da to dela državo za vse manjšo in manjšo. Jaz pravim, da ti "veliki" Hrvati dejansko močno manjšajo Hrvaško. In to velja za katero koli državo. Namesto da bi dojeli, da sta strpnost in mirno sobivanje bistvena, da se ljudje počutijo prijetno. Sam bi verjetno Hrvaško naredil za precej dolgočasno državo. Dolgočasno v smislu, da ne bi bilo toliko tega nenehnega vrenja in napetosti, ampak bi bilo stanje bolj sproščeno. In šele takrat lahko prideš do identitete države. Ti ljudje mislijo, da je zastava identiteta – no, ni, zastava je zgolj identiteta vedenja. Ljudje brez razmišljanja obujajo negativne stvari, s čimer dolgoročno povzročajo ogromno škodo.

Ko že govoriva o političnih malverzacijah – z Zenitom ste hoteli zgraditi neko novo hrvaško identiteto, zrelejšo, lepšo, manj zastrupljeno s preteklostjo, s sovraštvom. Ampak sodeč po aktualnih smernicah v evropski politiki, ko se krepijo nacionalistične stranke, se ne zdi, da se bodo strasti še kmalu umirile in da si lahko obetamo kakšno svetlejšo prihodnost …
Ne, ne, stvari so skrajno nevarne. Ampak to gre od države do države, vsaka država se mora izboljševati. Tudi zato je Zenit zelo uspešen povsod, ne samo na območju Balkana. Posnel sem film o vojni, da bi se vojna pozabila. Da se preteklost počasi umakne. Da se stvari pozdravijo. Ampak ko je gospodarstvo slabo, ko se dogajajo krize, kot je ta begunska, potem ti ljudje, ki s takimi situacijami nabirajo točke, stopijo v ospredje. Poglejte Pariz. Na osnovi napadov je zdaj zaznamovana celotna muslimanska religija. To je največja neumnost, kar je mogoče. Islamska država nima nobene zveze z religijo, razen da jo izkorišča za svoje mračne cilje. Ampak škoda je narejena, vsa muslimanska religija je po vsem svetu dobila negativni predznak.

Prihajajo mlajše generacije, generacije, rojene po vojni, ki naj ne bi bile zastrupljene s preteklostjo, ki bi morale biti tiste, ki bi obrnile nov list, ampak so – večinoma prav po zaslugi teh političnih malverzacij – povsem zastrupljene in prav enako goreče sovražne kot njihovi starši, ki so vojno doživljali. Ali celo stari starši, če vzamemo slovenski primer delitve na partizane in domobrance.
To je točno tisto, kar sem delal z Zenitom - da nima toliko stereotipov, da so starši krivi za vse. Namesto da nadgradijo svoje starše, dobiš nov krog trpljenja, zgrešeno naučen način življenja in, preprosto povedano, ti mulci so zdaj slabši od svojih staršev. Na Hrvaškem so mulci, rojeni leta 1996, 1997, največji "hejterji". Hejterji vsega, največji nacionalisti. Sanja se jim ne o teh stvareh, ampak to je stanje duha. Kot trop ovac. In to je dolgoročno zdaj največja težava. Poglejte, kako se po Parizu mularija zdaj odzove na muslimane. Omenjala si partizane in domobrance in kako je mladina obsedena s tem – kakšna neumnost. Ampak to je ta obsedenost z zgodovino. In te njihove debate so zelo trivialne – tega se niso naučili v bojih ali na lastni koži. Tisti, ki so to občutili na lastni koži, recimo njihovi starši, dobro vedo, o čem govorijo. Obstajajo izjeme, ampak mislim da tisti, ki so to doživeli, pozneje bežijo od tega, ta mladina pa gre v obratno smer.

Filme o vojni v nekdanji Jugoslaviji skušajo snemati tudi tujci, predvsem Američani …
(Zavije z očmi)

… ampak končni izdelek se večinoma zdi daleč od filmov, o katerih sva se pogovarjala na začetku. Mislite, da se da posneti resnično dober film o vojni v Jugoslaviji, ne da bi odrastel v tej kompleksni regiji?
V teoriji verjetno lahko, v teoriji se da posneti angažiran film in iti v to smer, ampak Američani delajo napako s tem, da snemajo filme, v katerih se vse pojasnjuje. Razlagajo dejstva, jih pojasnjujejo, pojasnjujejo, kako je potekala sama vojna … Saj veste, kako je Angelina Jolie posnela film o naši vojni (V deželi krvi in medu, op. a.). Ko se snema film o Bosni, denimo, se te teze o človečnosti potopi v neko zgodovinsko blato in črno-beli prikaz je na koncu večji, kot če bi ga delali sami prizadeti narodi. Danes bi šel lahko posnet film o Siriji, ampak potem moraš posneti zgodbo, ki bi jo lahko umestil kamor koli. Ker trenutno v Siriji res nihče več ne ve, kdo je na kateri strani, je nemogoče posneti verodostojen film, v katerem bi razlagal kompleksne in nejasne situacije. Vsak film, ki temelji na ostri črno-beli delitvi na dve smeri, bo padel v isti koš. Vojna je elementarno zlo in treba jo je nevtralizirati in jo s tem uničiti.

Bi torej lahko sklenila, da so kljub vsem napetostim Srbi, Hrvati in Bosanci prišli do točke, ko lahko snemajo filme o vojni, v katerih se vsaj malenkost distancirajo od nje in postavljajo v ospredje človeške zgodbe z vseh strani mej? Da ne prikazujejo zgolj agresije ene strani (srbske) nad drugimi?
Mislim, da je to edini način. Ne glede na zgodovinske dogodke je treba prikazati vojno prav na tak način. Mislim, da vsako upodabljanje konkretne situacije pade v zanko tega, kdo je zakrivil večje zlo. In ponovno pridemo do istih težav – do prerekanja, kdo je malo manj kriv in tako dalje. Tako da je edina rešitev, da se vojna, to elementarno zlo, nevtralizira.