Možina v dokumentarnem filmu, ki bo na sporedu 25. decembra ob 20. uri na 1. programu TV Slovenija, spremlja zgodbo misijonarja slovenskega rodu Pedra Opeke, ki na Madagaskarju že več kot dvajset let pomaga najrevnejšim slojem prebivalstva.

Opeka je v humanitarnem združenju Akamasua ali v prevodu Dobri prijatelji več kot 23 tisoč ljudem, ki so životarili na smetišču prestolnice Atananarivo na Madagaskarju, zagotovil človeka vredno življenje v urejenih naseljih s šolami, vrtci in igrišči. O snemanju dokumentarca, njegovem srečanju s predsednikom Madagaskarja, razmerah v Afriki in seveda o misijonarju Opeki smo povprašali njegovega avtorja in snemalca Jožeta Možino.

Film je v prvi vrsti portret človeka, ki je "močen v besedah, še močnejši pa v dejanjih", če si sposodimo kar vaše besede, vendar je obenem to tudi zgodba o otrocih in njihovih družinah brez strehe nad glavo. Kaj vas je med snemanjem najbolj pretreslo?
Pedro Opeka je preprost v načinu, močan v besedi in mogočen v dejanjih, tako ga vidim in tako ga vidi vsak, ki spozna njegovo delo. Mnogo stvari me je zelo prizadelo in prizemljilo. Na primer otroci na smetišču, ki so lačni in razcapani. Čeprav so otroci, je njihov pogled, izraz povsem drugačen od tega, kar vidimo v očeh naših otrok. Tu ni igrivosti, prešernosti, ampak pogosto vdanost, ubit pogled, žalost v očeh, ki seže do srca. Pred očmi imam fanta, starega okrog 10 let, ki je sam z vrečo taval po smetišču. Včasih ga je dim povsem prekril, spet drugič je bil dobro viden. Ko sem se mu približal in ga posnel s kamero, je bilo v njegovih očeh moč prebrati več kot zmorejo vse izrečene besede.

Ste sami tudi snemali, pravzaprav smo vas v špici filma videli navedenega tudi med snemalci ?
Sem, na snemanju smo imeli dve kameri in z drugo sem veliko snemal tudi sam – posnetki so sestavni del filma in podobno kot pri dokumentarcu iz Angole sem tokrat še bolj posegel tudi po tem izraznem sredstvu. Če si avtor in preživiš veliko ur v montaži in če poznaš osnove kadriranja, se kaj hitro lahko rodijo dobri posnetki in dokumentarec lahko še bolj ukrojiš po svoji meri. Poleg uvodnega in zaključnega kadra sem snemal predvsem veliko detajlov, pa obrazov, ki so pri Malgaših posebno fascinantni.

Koliko časa je trajalo samo snemanje dokumentarca na Madagaskarju?
Snemanje pri Pedru Opeki je potekalo v dveh zamahih, mislim, da je bilo snemalnih dni pri njem okrog 13, pozneje smo namreč z ekipo Jože Jagrič in Stane Kerin potovali po celem Madagaskarju. Oddaja o tem rajskem otoku, predvidoma v dveh delih, je še v pripravi.

V dokumentarnem filmu je tudi intervju s predsednikom Madagaskarja Andryjem Rajoelino, ki Opeko podpira in je njegovo naselje tudi obiskal. Kakšen vtis ste dobili o njem in ali so njegove besede o podpori v času končevanja snemanja že dobile kakšno konkretnejšo obliko?
Dobro vprašanje. Imamo dovolj razlogov, ko vidimo razraščanje revčine v tretjem svetu, posebej Afriki, da tamkajšnjim voditeljem ne verjamemo ravno na besedo. Podobno sem, morda celo s predsodkom, pristopil k mlademu malgaškemu voditelju Rajoelini, ki nas je v svoji palači sprejel zelo prijazno. Seveda se zaveda neuradne moči in velikega ugleda, ki ga ima Pedro Opeka po svetu in na Madagaskarju. No, obljubil je denar za 60 hiš in to obljubo je pozneje tudi uresničil. Ob lepih besedah o Pedru Opeki, ki jih je izrekel v intervjuju, pa bi rad izpostavil stavek, ki je močan in ne more biti rečen kar tako. Predsednik je namreč rekel, da je njih, voditelje, lahko sram, ko gledajo, kaj dela Pedro Opeka za njihov narod, oni pa ...

Vam je v spominu ostala kakšna anekdota iz ozadja snemanja na Madagaskarju, ki se ni znašla v dokumentarcu?
Več, pa bom povedal najbolj nenavadno, pravzaprav bajeslovno. Moja nona po očetu izhaja iz Lipe na Krasu, tam so po družinskem izročilu Napoleonovi vojaki ob umiku iz Rusije preko naših krajev s seboj odpeljali 6-letnega fantiča s priimkom Boneta. Ta naj bi naredil kariero v francoski vojski in postal nekakšen zadnji beli kralj na Madagaskarju oziroma guverner tega otoka. Nič od tega ni oprijemljivega, a na to zgodbo sem se spomnil, ko smo v nekdanji kolonialni, sedaj predsedniški palači čakali na intervju s predsednikom. Sobane so se mi zdele precej domače in okusno opremljene … (smeh)

Kaj je tisto, kar bi rekli, da ste sami potegnili iz zgodbe Pedra Opeka, pa tudi otrok, ki jim je naklonil svoje prijateljstvo in prizadevanje, in kaj je tisto, kar želite, da bi od filma odnesli gledalci?
Svojemu osebnemu zorenju, ki očitno ne bo nikoli končano, sem dodal še eno zelo močno dimenzijo spoznanj in resničnih zgledov. Pa naj gre za osupljiv zgled Pedra Opeke, ki se brez pomislekov daruje za revne in ne odneha, četudi ga ti prevarajo ali okradejo, kot pove. Veliko se je moč naučiti tudi od otrok in ljudi na Madagaskarju in predvsem v Akamasui, ki s svojo skromnostjo in veseljem do življenja postavljajo bleščeče ogledalo naši zahodni civilizaciji, ki je sicer bogata, a v mnogočem v upadu, pomehkužena in depresivna. O tem govori film in ob tem, ko pokaže grozo smetišča, še bolj smelo opozori tudi na izhod iz nje, ki je že tu, viden in otipljiv; desettisoči brezdomcev so sedaj v urejenih hišah s šolsko in zdravstveno oskrbo. Tisto, kar ni vidno, a je v filmu vseeno otipljivo, pa je povezanost ljudi Akamasue, kjer so za vezivo zaupanja med ljudmi uporabljene vrednote bratstva, spoštovanja, pravzaprav duhovno ozadje, ki temelji na evangeliju po Jezusu Kristusu. Tu vidimo v polnem elanu tudi krščansko skupnost, ki sicer ne brez težav, a vendar živi v harmoniji, kar me spominja na južnoameriške jezuitske redukcije pred stoletji, ki so jih takratni vladarji poteptali.
Neka mama, ki je film videla na premieri in je pač povedala, da jo je ganil do solz, mi je zatrdila, da je to film, ki ga mora videti vsak, in da bo poskrbela, da ga bodo tudi njeni otroci. Na vprašanje, zakaj, mi je odgovorila, da se je iz filma ogromno naučila, da gre za spoznanja, ki te z oblakov postavijo na trdnejša tla, tudi ko gre za zavedanje samega sebe, našega standarda in odgovornosti, vzgoje otrok, odnosa do dela … Film o dobrem prijatelju Pedru Opeki želi dati novo upanje, da je drugačen svet možen, če smo solidarni, in da ni razlogov za malodušje. Tu je blizu božičnemu sporočilu o miru in veselju.

Verjetno bo marsikaterega gledalca zgodba "smetiščarskih" družin in otrok ganila in bo želel pomagati Pedru Opeki pri njegovem delu. Kam se lahko ljudje obrnejo, če bi želeli s prispevkom ali kot prostovoljci pomagati humanitarnemu združenju Akamasua?
Po izkušnjah in dobrih odzivih je najbolj zanesljiva pot preko Misijonskega središča Slovenije, www.missio.si , kjer denar brez posrednikov ali provizij namenijo pomoči potrebnim, v našem primeru Pedru Opeki. Kot sem spoznal ne le pri Opeki, ampak tudi pri ostalih misijonarjih, vlada tu veliko zaupanje. Všeč mi je predvsem, da znajo ukrepati hitro in da se nihče v ta namen ne potika po hotelih afriških prestolnic, kot to žal velja za nekatere humanitarne organizacije z veliko denarja. Dober primer je bila organizacija nakupa riža za šoloobvezne otroke v Akamasui, kjer so se Slovenci odlično odrezali. Potem, ko je EU odrekla pomoč, so vrzel zapolnili naši ljudje. Toliko sedaj že poznam humanitarno področje in dobrodelnost, da lahko upravičeno pokažem na Slovence kot darežljiv narod. Poleg vsesplošne krize v politiki in krize vrednot pa imajo naši ljudje še vedno velik čut za pomoči potrebne in to je slovenska odlika. Spomnim se, kako smo pred nekaj leti priredili koncert za šolo v Matangi na južnem Madagaskarju, pa smo nabrali nekajkrat več od pričakovanj. In kdo največ daruje – gre predvsem za dar tistih, ki živijo skromno in tistih, ki so se z revščino tudi sami srečali.

Posneli ste že dokumentarne filme med slovenskimi misijonarji v Ruandi, Burundiju in Kongu v osrednji Afriki ter v Angoli, zdaj pa še na Madagaskarju. Kje sami vidite razlike med njihovim delovanjem v različnih koncih afriške celine? Se soočajo vsi z istimi težavami ali se kaj bistveno razlikujejo od države do države?
Skupno je revščina in boj proti njej. Prioriteta misijonarjev in sester je najprej zdravstvena oskrba, tu si ne morete predstavljati, kakšne svetnice so naše, nekatere že ostarele usmiljenke, ki desetletja v nemogočih razmerah delajo po afriških bolnicah in dispanzerjih. To so ženske leta, ne pa razne princese. Takoj za zdravstvom pa misijonsko delovanje usmerjeno v šolstvo, saj prevladuje prepričanje, da je šola edina pot iz zaostalosti. V Angoli je na tem ogromno delala Zvonka Mikec, sedaj v Mozambiku. So pa tudi razlike, Ruando, Kongo in Angolo so zaznamovali državljanski spopadi velikih razsežnosti, tako da so globoke vojne travme še dodaten problem. Na Madagaskarju pa je svojevrsten urok tradicija. Ta sicer ohranja solidarnostno vez na podeželju, a je po drugi strani velika ovira za razvoj. V številnih plemenih je običaj, da se ob smrti darujejo voli, ki jih sicer ne zaužije družina, ampak pogrebci. Tudi sam sem videl grobove s štirideset žrtvovanimi voli – to se vidi po rogovju. Hočem povedati, da se ljudje usodno zadolžijo, tudi za več generacij, da izpeljejo pogreb po običajih. To je ena od spiral revščine na Madagaskarju.

S katerimi ovirami ste se v Afriki najpogosteje srečevali pri svojem novinarskem delu?
Ovira so komunikacije, cestne povezave. Po Madagaskarju ali Angoli smo se na primer veliko prevozili po neurejenih cestah oziroma kolovozih. Zna pa biti tudi čarobno zanimivo, ko smo na primer iz Fort Duphina na jugu Madagaskarja proti severu v enem dnevu prečkali deset rek z rečnimi brodovi ali pa ko smo sredi noči zgrešili pot in se iskali v mesečini malgaške divjine. Nevarno je sicer v prestolnicah, zlasti zvečer, na malgaškem podeželju, kjer so ljudje prijazni in nevajeni tujcev, pa je bil občutek varnosti praktično tak kot doma. Ovira je lahko tudi prehrana na poti, zlasti če narediš napako, te lahko drago stane, varovati se je treba pred zajedavci in malarijo. Sam večjih težav nisem imel.

Morda že veste, kam vas bo zaneslo v naslednjem dokumentarnem filmu?
Kar pred lastni prag najverjetneje – jasno, da je treba narediti Hudo jamo, dogovor je že sklenjen, a prej moram dokončati še obširno reportažo s poti po jugu in severu Madagaskarja, predvidoma v dveh delih, pa še nekaj drugih manj izdelanih stvari imam v načrtu.