Drama, posneta po resnični zgodbi o volčjem otroku iz Bosne, v svoje jedro postavi približno desetletnega fanta, ki so ga leta 1988, kot vidimo v prologu, lovci našli med volkovi v gozdu v bližini Travnika (BiH). Ker je popolnoma neprilagojen na človeško bližino in navade - ne zna hoditi po dveh ali jesti z rokami, kaj šele razumeti človeški govor ali dogajanje okrog sebe - ga po hitrem postopku prepošljejo v beograjsko sirotišnico. (Še pred tem mu je treba spisati rojstni list in nič hudega sluteča uradnica si zanj izmisli bosansko ime "Haris Pučurica". Ni mogla vedeti, da bodo imena in narodnosti v Jugoslaviji že čez nekaj let vse prej kot arbitrarne kategorije.) V Beogradu se Haris, ki prve tedne preživi gol in cvileč pod posteljo, naposled le začne počasi socializirati, predvsem po zaslugi Žike, malo starejšega fanta, ki ga vzame pod svoje okrilje. A ravno, ko začne kazati, da normalno življenje morda le ni zunaj Harisovega dosega, se na ekranu izpiše zlovešča letnica 1991 ... Na pragu je vojna, in kmalu v sirotišnico prispe dopis, ki terja izročitev "bosanskega državljana" Harisa. S perspektive otroka, ki ne razume koncepta različnih narodnosti, je absurd medsebojnega pobijanja v vojni še toliko bolj očiten. Kakšne možnosti ima deček, da se znajde in preživi v njemu popolnoma nedojemljivem kaosu vojnega trpljenja in smrti?

Film je bil uvrščen na spored lanskega festivala v Cannesu, a se je zares izkazal drugje: na beneškem festivalu je osvojil nagradi občinstva in društva kritikov Fedeora v sklopu Teden kritike, nagradili pa so ga tudi na festivalu v Kairu.

Vuk Ršumović v svojem prvem celovečercu potencialno tabloidno zgodbo obravnava brez kakršnega koli senzacionalizma ali političnega navijaštva, le z neskončno mero sočutja do vseh vpletenih. Scenarij se izogne patetičnim govorancam in namesto tega čustveni učinek doseže prek ekspresivne, izrazito telesne igre in interakcije protagonistov. Pri tem imamo seveda v mislih predvsem Denisa Murića v naslovni vlogi, ki pokaže širši igralski razpon, kot bi kdor koli lahko upravičeno pričakoval od desetletnega naturščika. Zgodba, ki bi jo patos lahko preoblikoval v solzav tv-film, s svojo zadržanostjo prerašča v alegorijo vojne na Balkanu, v kateri bodo meje med človekom in zverjo znova zabrisane.

Še novembra, ko je Ljubljano ob slovenski premieri filma (v okviru festivala Liffe) obiskal Miloš Timotijević, eden izmed igralcev v filmu (pripadla mu je vloga Ilketa, socialnega delavca v domu za zapuščene otroke), smo ga izprašali o nastajanju in ozadju filma. Intervju tokrat objavljamo prvič.

Na ljubljanski projekciji ste film pravzaprav šele prvič videli v njegovi končni obliki. Ali se kot igralec, ki zgodbo pozna do obisti, osredotočate predvsem na svoje lastne prizore in premišljujete, kje bi kaj lahko naredili bolje, ali pa vas lahko film še vedno gane? Vas je kaj presenetilo?

Po navadi se trudim, da bi gledal cel film in ne samo sebe in svojih napak, ampak je to skoraj nemogoče. Tokrat mi je pravzaprav prvič uspelo, da sem videl film kot film - in prvič tudi lahko rečem, da sem skoraj stoodstotno zadovoljen s tem, kar sem naredil. Presenetil pa me je konec, ker je bil v prvotnem scenariju drugačen in so ga spremenili šele v montaži. Film tako pušča konec vsaj deloma odprt, v scenariju pa je bilo jasno, da je fant na koncu umrl. Malo manj temen konec se mi zdi tudi boljši.

Kaj vi osebno mislite, da se je zgodilo z resničnim Harisom? V filmu je zaključek zelo simboličen, toda gotovo je možnost, da je preživel.

Zelo majhna verjetnost je, da je dejansko ostal živ.

V Ljubljano ste prišli s snemanja nekega drugega filma. Trenutno ste zelo iskan igralec: v poprodukciji imate bosansko-srbsko dramo Despite the Falling Snow in film Nebo nad nami, snemate pa dramo Vlažnost. To najbrž še ni posledica uspeha Nikogaršnjega otroka. Lahko vloga, tudi manjša, v visoko profiliranem filmu, kot je bil In the Land of Blood and Honey, odpira številna vrata? Je kariera v tujini za vas prioriteta, nekaj, za kar se eksplicitno trudite?

Mislim, da gre pri moji trenutni zaposlenosti predvsem za srečen splet okoliščin. Sicer pa gre denimo pri sodelovanju pri Despite the Falling Snow za majhno vlogo, enodnevno delo pri britanski produkciji. Nebo nad nami pa je nizozemsko-srbska koprodukcija, film o bombardiranju Beograda, v katerem sem se zelo trudil dobiti vlogo. Na spletu je morda videti, kot da sem vse to počel v tem letu, ampak v resnici se pač produkcija različnih stvari tako zavleče, da na koncu v kinematografe pridejo približno istočasno. Morda je tudi videti, kot da sem zelo zaposlen, a v resnici gre za deset delovnih dni - če ne štejem filma Vlažnost, v katerem imam glavno vlogo.

Sodelovanje v tujih produkcijah je zame v prvi vrsti služba, način, da preživim v obdobjih, ko nimam drugih angažmajev: te majhne vloge dobivamo, ker smo za tujce poceni delovna sila. Glede neke hollywoodske kariere si ne delam utvar.

Film je na beneškem festivalu doživel na izjemno topel sprejem, v Srbiji pa še ni prišel v redno distribucijo. Pričakujete morda v domovini malo manj navdušen sprejem, glede na to, da je zgodba ljudem bližja in imajo do nje morda tudi kak oseben odnos?

Mislim, da ne, ker to ni film, ki bi se z vojno ukvarjal na tak način, da bi stopil na katero koli stran. V prvi vrsti gre za protivojno zgodbo in težko si predstavljam, da bi bili ljudje lahko do nas kritični na tak način, kot je nekatere zmotil denimo In The Land of Blood and Honey.

Učinkovitost tega filma je v veliki meri odvisna od tega, kako dobro je naslovna vloga uspela Denisu Muriću. Star kliše pravi, da je najtežje igrati z otroki in z živalmi. Vi ste morali, na neki način, igrati z obema. Obenem Murić še nima veliko filmskih izkušenj. Kako ste pristopili k temu sodelovanju?

Najpomembneje se mi je zdelo, da pridobim Denisovo zaupanje in da fant postane moj mali prijatelj; važno je bilo, da se med nama splete vez, ki obstaja tudi za kamero. To se mora zgoditi v filmu in ne bi bilo verjetno, če se ne bi zgodilo tudi zares. Mislim, da mi je uspelo doseči, da me je vzljubil, ker sva tudi zdaj še vedno v stiku. (Smeh.)

Poleg tega, da ste nastopili ob mladem igalcu, ste bili tudi pod režijsko taktirko Vuka Ršumovića, za katerega je to prvi celovečerec. Je šlo za skupen proces preizkušanja možnosti in iskanja rešitev, ali pa je imel zelo jasno vizijo tega, kar hoče?

Vuk je imel snemanje zelo suvereno pod nadzorom. Scenarij za film je pisal kakih šest, sedem let, tako da je imel svojo zgodbo že v malem prstu. V nobenem trenutku nisem imel občutka, da delam z debitantom. Vseeno pa je po izobrazbi dramaturg in ne diplomirani režiser, zato je imel tudi pomočnika režije, ki se je ukvarjal s postavitvami kamer, čistostjo kadra in podobnim. Imeli smo tudi odličnega direktorja fotografije, tako da se je Vuk lahko ukvarjal samo z igralci, delal z otroki ... Pri končnem filmu sem najbolj presenečen nad tem, kako dobri so bili v resnici ti mulci. Čisto vsi so bili odlični.

Imata kakšne načrte za sodelovanje v prihodnosti?

Trenutno z Vukom in njegovo ženo sodelujem pri gledališki predstavi, tisti, zaradi katere on sam ni mogel priti v Ljubljano (Smeh.)

Upodobitev "divjih otrok" je bilo na filmu že kar nekaj. Ste se pri Nikogaršnjem otroku opirali izključno na razpoložljive biografske podatke ali ste imeli pred očmi tudi kake kanonske upodobitve nesocializiranih otrok? Morda ne pride v poštev ravno Tarzan, kaj pa L'Enfant sauvage Francoisa Truffauta?

Gledal sem izključno dokumentarne filme o divjih otrocih; drugačne obravnave te tematike me tokrat niso zanimale, prej delovanje dejanskih domov za otroke brez staršev in socialno delo - ugotavljanje, kako bi se človek takemu otroku sploh približal. Truffaut me ni zanimal, ker se nikoli nočem obremenjevati z direktnimi referencami na to, kar počnem.

Vaš lik pedagoga, učitelja, temelji na resničnem liku človeka, ki je tudi še vedno živ. Pravite, da z njim niste stopili v stik. Zakaj?

Vse oprijemljive informacije je od njega dobil že Vuk, tako da ni bilo potrebe, da ga spoznam še jaz. Ni neka javna, znana osebnost, da bi ljudje lahko ocenjevali, ali sem ga zadel ali ne.

Vemo, da je film nastal po resnični zgodbi. V kolikšni meri je bilo treba prazna mesta zapolniti z izmišljenimi podatki? Na primer lik Žike in njegove nesrečne usode ...

Žika je bil resnična oseba. V Srbiji trenutno nastaja film, ki spremlja samo Žikovo zgodbo. Ne vem, kako se imenuje, vem pa, da so delo začeli mesec dni po tem, ko smo mi končali Nikogaršnjega otroka.

Vuk je resnično zgodbo vzel le za svojo izhodiščno točko. Ko je bil scenarij napisan, je bila prioriteta, da vsak prizor funkcionira kot filmska celota - tako se pač delajo filmi, tudi dokumentarci. Znotraj posameznih prizorov boste zato gotovo našli elemente fikcije.

So Harisa na cedilu pustile socialne službe, ki so ga preprosto vtaknile v dom? Ali pa so bili to pač časi, ko nihče ni bil usposobljen za tak primer in defektologov niti še ni bilo?

Gre za problem v srcu samega sistema, sistema, ki ga ne zanimajo zapuščeni otroci. Saj danes v Srbiji ni prav dosti drugače: organizacije, ki se ukvarjajo z njimi, so neverjetno finančno podhranjene. Vsak socialni delavec je zadolžen za 20 ali 30 otrok in seveda ne more imeti resničnega pregleda nad njimi. To je eden izmed najbolj perečih socialnih problemov.

Čeprav se vojna v filmu pojavi šele v njegovem zadnjem delu, je Nikogaršnji otrok v resnici vojni film, ki podčrta nesmisel balkanske vojne, v kateri identiteto določa ime, v tem primeru naključno izbrano. Toda Haris, ki te identitete nima, nima praktično nobenih možnosti za preživetje. To je zelo temačen zaključek.
Noben otrok ni pripravljen ali izučen za to, da se bo znašel v vojni. Vsi otroci, ne glede na to, ali na koncu preživijo, so žrtve, zato je vojna tudi nekaj tako uničujočega.

Na ljubljanski premieri filma ste povedali, da je imel Ršumović med pisanjem pred očmi predzgodbo lika Harisa: predpostavlja namreč, da je bil otrok sad mešanega zakona in zato kot dojenček puščen v gozdu. Bi se kaj takega res lahko zgodilo že leta 1978, '79? V letih bratstva in enotnosti?

Absolutno bi bilo mogoče, še posebej v odročnih vaseh ruralne Bosne in še posebej po Titovi smrti. Saj menda so ga odvrgli "šele" pri kakih dveh letih, in to nas pripelje že do leta 1981.

Omenili ste, da se tudi sami spominjate, da ste to zgodbo v osemdesetih zasledili v medijih. Torej je bil to velik primer, o katerem se je takrat pisalo?

Sploh ne. Samo megleno se spomnim, da je ta zgodba obstajala, da mi jo je oče povedal, ko sem bil še mulec kakih trinajstih let. Zataknila se mi je nekje v zadnjem delu možganov in spomnil sem se je šele, ko sem prebiral scenarij. To je moral biti miniaturen člančič, pokopan nekje globoko v časopisih - ampak moj oče je imel dar za iskanje zanimivih malih zgodb. Recimo temu srečen splet naključij? (Smeh.)

Ana Jurc