Pred dvema letoma je marsikoga pred mali zaslon prikovala napeta drama mlade odvetnice, ki je s pomočjo pisanega nabora pajdašev na kolena spravila gradbinsko koruptivno navezo. Tokrat se bo bolj ali manj ista ekipa spoprijela z medicinsko-farmacevtskimi malverzacijami.

V glavni vlogi se vrača Ajda Smrekar, ob njej pa še Rok Vihar, Urban Kuntarič, Brane Grubar, Vesna Jevnikar, Branko Završan, Lučka Počkaj, Jernej Gašperin, Lucija Harum, Karin Komljanec in Vlado Novak. Igralski zasedbi se pridružujejo tudi nova imena: Gaja Filač, Helena Peršuh, Primož Pirnat, Primož Vrhovec in Janez Starina.

Režiser serije je tudi v drugo Vojko Anzeljc, scenarista Aleš Čar in Martin Horvat, producent Sašo Kolarič, direktor fotografije pa Miha Tozon. Tozon je za svoj prispevek k prvi sezoni prejel stanovsko nagrado iris, Ajda Smrekar in Urban Kuntarič pa nagradi Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev. Organizacija Aipa je s "tretjo zvezdo oriona" nagradila gledanost prve sezone: najbolj gledana epizoda je dosegla 268 tisoč gledalcev.

"Vzeli so nas resno"
Režiser Vojko Anzeljc v zadnjih letih v domači produkciji nadaljevank opaža vsesplošen dvig kakovosti, pa tudi naklonjenost publike tovrstnim projektom. Serija V imenu ljudstva, ki letos na spored prihaja na petah Doline rož (podobno, kot je prva sezona spored prišla takoj za Jezerom), je bila do neke mere nepričakovana uspešnica.

"Promocije ni bilo veliko in nismo zares vedeli, kaj pričakovati – zato je človek še toliko bolj presenečen, ko serija kljub temu doseže veliko gledanost," se Anzeljc spominja obdobja pred dvema letoma. "S serijo smo dosegli vse, kar smo si zastavili, in morda celo presegli pričakovanja. V primerjavi z drugimi serijami tega žanra je imela naša veliko manjši proračun, hkrati pa več epizod. Gledalci so jo kljub temu dojemali kot primerljivo z ostalimi."

Druga sezona serije je bila posneta v enakem času in z enakimi sredstvi kot prva: ekipa je razpolagala s 500 tisoč evri in 32 snemalnimi dnevi, nastalo pa je osem 50-minutnih epizod. Čeprav je Anzeljc, izkušen televizijski maček (TV Dober dan, Ena žlahtna štorija ...) pred dvema letoma snemanje prve sezone V imenu ljudstva opisal kot "najbolj naporno izkušnjo v svoji karieri", je tokrat opazil, kako veliko vlogo lahko igra boljša utečenost ekipe. "Snemanje je potekalo lažje, v prvi sezoni smo se marsikaj naučili in pridobili zaupanje vase. Čutili smo za odtenek manj pritiska in delali bolj sproščeno. Seveda pa zakonov fizike ne moreš prelisičiti, še vedno je bilo treba v malo dnevih posneti ogromno materiala. (Smeh.)"

Sorodna novica "Na avdiciji so imeli igralci skoraj solzne oči, ker se jim je zdel scenarij tako dober"

"Osrednji liki so dobro zastavljeni že iz prve sezone, kar nam je omogočilo nadgradnjo in dodelavo scenarija. Igralce je skrbelo, ali bomo lahko nadaljevali na isti ravni, in na koncu so bili zadovoljni, da smo ustvarili še kompleksnejšo zgodbo. K izvedbi so pristopili neverjetno predano: vedeli so, za kaj se borijo, če se tako izrazim. Dober občutek je, če ti igralec že med vajami prišepne, da je vesel, da je dobil vlogo.“

"Preroškost" zdravstvenih afer
Spomnimo: v prvi sezoni je morala mlada odvetnica Nika, igra jo Ajda Smrekar, najti odgovor na vprašanje, kdo je njen pravi oče, ter obenem razkrinkati korupcijsko zaroto, s katero je tranzicijski mogotec prek svoje banke ljudi ropal njihovega imetja.

Tudi v drugo se vračamo v kompleksno mrežo okoriščanja z javnimi sredstvi, kartelnega dogovarjanja in monopolov, a tokrat na področju zdravstva. Anzeljcu se zato nova sezona na trenutke zdi "skoraj preroška", pa čeprav v njej ni motiva virusa ali epidemije. "Scenarij za drugo sezono smo oddali tik pred prvim koronskim lockdownom. Šele potem so se začeli pojavljati žvižgači in na dan prihajati razne afere, povezane z zdravstvom. Osuplo smo ugotavljali, da so elementi teh afer prisotni v naši zgodbi".

V tem pogledu "jasnovidnost" produkcijske skupine Mangart, ki nadaljevanko ustvarja, hvali tudi Ajda Smekar. "Scenarij je bil končan pred epidemično krizo in škoda je, da ga Slovenci niso videli takrat. Kajti realno življenje bi se jim odvrtelo samo kot repriza televizijske upodobitve. Na žalost bo zdaj obratno."

Navdih iskali (tudi) na naslovnicah časopisov, politike se ne dotikajo
Prva sezona nadaljevanke je na koncu krivdo za storjene zločine položila pred noge enega samega korumpiranega veljaka in njegovih pribočnikov, vzdržala pa se je kategorične obsodbe celega sistema ali politike. "Konkretnih političnih zadev nismo hoteli vpletati, ker gre za nadaljevanko na sporedu nacionalne televizije," je iskren Anzeljc. "Zdelo se nam je, da bomo že na razpisu neuspešni, če bo naš scenarij v tem smislu kočljiv." Tudi v drugo se zato držijo istega načela: "Tematiziramo konkretne družbene probleme, nočemo pa izpostavljati konkretnih političnih akterjev."

"Nočemo komentirati resničnih dogodkov z naslovnic," poudari Anzeljc, ko opazim, da so vpeljali figuro 'doktorja Smrti', zdravnika, ki naj bi zakrivil smrt več svojih pacientov. "Veliko je že to, da ljudje prepoznajo problematiko, ki jo obravnavamo. V prvi sezoni, ki je načela problematiko malega človeka, ki ga pokopljejo banke, so se nam po telefonu oglašali ljudje, ki so hoteli z nami deliti svoje, zelo podobne zgodbe. Ogromno ljudi se je identificiralo z zgodbo in jim je to veliko pomenilo. Lojze Peterle je o prvi sezoni nekje pripomnil, da jo gleda skoraj kot dokumentarec! (Smeh.) To smo vzeli za pohvalo.“

Če se vam bo po prvih epizodah zdelo, da spremljate podoben zgodbeni lok kot v prvi sezoni, to ni naključje – Anzeljc in ekipa so se učili od napak tujih serij, ki so jih spremljali. "Kadar uspešnice, na primer Pravi detektiv, v drugi sezoni zavijejo v popolnoma drugo strukturo, se to le redko obnese in se v tretji sezoni praviloma vrnejo k prvotnemu pristopu. Nismo hoteli biti 'prepametni': zavestno smo se sklenili držati koncepta malega človeka, ki postopoma razkriva sliko širše problematike."

Sodna drama namesto strelskega obračuna
Zavestno pa so se odmaknili od matrice klasične "streljačine", kakršno so uprizorili za vrhunec prve sezone. "Raje smo zgradili sodno dramo, ki vrhunec doživi na sodišču. Veliko smo se ukvarjali z mehanizmi pridobivanja in razkrivanja podatkov, s tem, kako se bodo v zadnjem delu na sodišču vsi podatki sestavili v zaključeno sliko. Nočem se hvaliti, preden so gledalci serijo sploh videli, ampak mislim, da nam je to zelo dobro uspelo. Morda ima tak zaključek skoraj močnejši učinek kot strelski obračun – pojav pištole je vedno treba upravičiti in včasih je v domačih serijah to težko.“

Z odmikom od fizičnega nasilja se strinja tudi Ajda Smrekar: "Nisem ljubiteljica spektakularizacije nizkih strasti in morilskih instinktov. Če že govorimo o korupciji v zdravstvu, pa je to nekaj, kar se v slovenski realnosti dotakne vsakogar."

Čisto prava antijunakinja?
Gonila sila zgodbe je že njenega samega začetka prav njen lik. Nika je bila svojevrsten novum v slovenski televizijski pokrajini: ne nujno všečen glavni ženski lik. Ajda Smrekar je upodobila nezaupljivo, trmasto junakinjo, ki je bila za dosego cilja pripravljena prizadeti bližnje in ki je niso opredeljevale klišejsko "ženske" značajske poteze. "Prav to je bil zame izziv," se strinja igralka. "Lik je moral dozoreti iz samovšečne, razvajene ženske v osebnost, ki začenja postavljati stvari na svoje mesto. Žal mi je le, da nanizanka ni dala več možnosti postopnega razvoja in da se je ta preobrazba začela dogajati že takoj med prvo in drugo epizodo prve sezone." Vseeno pa junakinja v jedru ostaja zvesta sebi: "Ohranja nekatere lastnosti, ki so bistvenega pomena za uresničevanje njene vizije. Trma se preoblikuje v vztrajnost. Njeno uporništvo dobi jasno opredeljen cilj."

Spominja se, da je po koncu snemanja prve sezone od Nike poslovila s težkim srcem, da pa je bilo to zanjo nujno: "Igralci se nenehno vživljamo v toliko različnih likov, da je treba paziti na prioritete. Ko pa so me poklicali k snemanju nove sezone in sem spet oblekla njeno rjavo usnjeno jakno, sem imela občutek, kot da sem se prežarčila nazaj vanjo."

To, da je Nika vsaj na začetku druge sezone srečna tako v službi kot v zasebnem življenju, po igralkinem mnenju ne bo spremenilo dinamike serije, ki jo je doslej naprej gnal predvsem protagonistkin nemir. "Nikina osebna sreča ne vpliva bistveno na njeno delovanje. Bistvo njenega značaja ni iskanje 'sreče', sploh ne za ceno oportunizma, ampak iskanje resnice. Ne ustavi se ob tem, da resnico samo vidi in razume, ampak si prizadeva do konca, da je resnici tudi zadoščeno. Tako se premakne od resnicoljubnosti k pravičnosti."

Koliko povedati in kaj pokazati?
Roko na srce, V imenu ljudstva terja pozornega gledalca, ki bo lahko sledil kompleksnim razlagam in v mislih vodil evidenco vseh povezav med liki. Kako pa se igralci spopadejo z izzivom, da morajo brskanje med sodnimi spisi prikazati kot adrenalinsko početje? "Gledalcu je treba ponuditi intelektualni izziv in biti obenem previden, da nisi preveč vratolomen. Prevlado dialoga nad podobami običajno narekujejo finančna sredstva," je iskrena Ajda Smrekar. "Najcenejše je ubesediti tisto, kar bi se sicer z drugimi predstavitvenimi sredstvi dalo izraziti s sliko. Zato lahko trdim, da je delež dialoga v TV-serijah, pa tudi v filmih, pogosto odraz proračuna. Naučiti se bomo morali, da se vizualizacija samo zdi draga, v resnici pa učinkovitost odtehta strošek."

S kompromisi, povezanimi z višino proračuna, se je ekipa soočala tudi na snemanju, se spominja igralka. "Vsak prizor je bilo treba zadeti praktično iz v prvem poskusu, saj za ponovitve ni bilo denarja. Snemanje prizorov nikoli ne sledi logiki pripovedi; igralci skačemo iz prizora v prizor brez možnosti umirjene priprave in koncentracije. Ekipa Mangart je te zadrege v veliki meri kompenzirala s sijajno organizacijo. Ne vem, če je česa takega pri nas sploh sposoben še kdo drug. Prepričana sem, da smo vsi skupaj ustvarili zelo dobro serijo, ki morda ni brez spodrsljajev, je pa zgodba, ki Slovence sooča z njihovimi vsakdanjimi problemi.“

Delo jim je dodatno oteževalo tudi to, da se je po pičlih desetih dnevih snemanja začelo novo obdobje epidemioloških ukrepov, ki so delo prekinili za cele tri mesece. A na koncu se je to izkazalo za blagoslov v preobleki, v retrospektivi ugotavlja Anzeljc. "Z igralci smo morali tako rekoč še enkrat ponoviti vaje, preden smo v drugo začeli snemati. Nenadejana pozitivna posledica tega je bila, da smo bili na koncu še bolj pripravljeni."

Eni zadnjih vlog za dva igralska velikana
Ekipa ima na prvo sezono še posebej tople spomine zato, ker sta v njej nastopila Igor Žužek in Peter Musevski, dva velika igralca, ki smo ju izgubili v letu 2020. "Zelo težko nam je bilo, ko je Peter Musevski preminil: takrat je bil kot Goran še vedno prisoten na malih ekranih," se spominja Vojko Anzeljc. "Ustvaril je vlogo, kakršna bi bila v hollywoodskem filmu po mojem mnenju vredna oskarja. Ko so se podeljevale razne igralske nagrade, sem pogosto pomislil, da je bil Pero po krivem izpuščen. Zaslužil bi si vsaj posthumno nagrado za življenjsko delo. Bil je vrhunski igralec, ki je dal vse v svoje vloge. Na snemanju mi je večkrat povedal, kako zelo čuti ta lik – brez njegovega večplastnega pristopa bi Goran lahko učinkoval kot enoznačen negativec. Bil je 'skromni velikan' med slovenskimi igralci. V čast mi je bilo sodelovati z njim.“

Z enako naklonjenostjo se spominja Igorja Žužka, ki se je poslovil po tem, ko se je serija že iztekla. "Imel je manjšo vlogo, a prav on je bil mojster, ki je iz miniaturne vloge vedno lahko naredil maksimalno zanimiv karakterni lik."

Pravi, da so bili tudi zaradi teh tragičnih izgub še posebej previdni pri snemanju druge sezone. "Zares nismo želeli tvegati, da bi zaradi covida-19 izgubili še kakšnega člana ekipe. Vodilni pri Televiziji Slovenija so bili glede tega zelo razumevajoči in so prestavili predvajanje serije, ki bi morala biti na sporedu pravzaprav že pred enim letom."

Tretja sezona v znamenju #MeToo?
Anzeljc sicer priznava, da je sam z mislimi trenutno predvsem pri morebitni tretji sezoni; scenarij zanjo ekipa pripravlja v teh dneh, prijavili pa ga bodo na razpis nacionalne televizije.

S katere plati bi torej radi razkrivali nagnitost sistema v naslednji etapi zgodbe? "Če povzamem z dvema besedama: lotili se bomo tematike #MeToo, torej problematike spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Zdi se nam težka, ampak potrebna tema. Aleš Čar in Martin Horvat sta se kot scenarista odločila, da je težka problematika najboljša priložnost, da naredimo nekaj velikega.“