Film, ki je pretresel obiskovalce filmskega festivala v Dubaju, skozi izpovedi krvnikov na stotine nedolžnih palestinskih beguncev osvetljuje tragične poboje med libanonsko državljansko vojno, ki se je vlekla od leta 1975 pa do leta 1990. Septembra tega leta je libanonska krščanska vojaška policija izvedla progrome palestinskih beguncev v taboriščih Sabra in Shatila v Bejrutu.

Zgodba ni pretresljiva le zaradi pripovedovanja o grozotah, pač pa tudi zato, ker teroristi še danes niti malo ne obžalujejo svojih dejanj. Eden je ravnodušno priznal, da je žrtve sistematično mučil. Tako so namreč "umirale dvakrat": "Če te obesijo ali ustrelijo, samo umreš. Ta smrt pa je bila dvojna. Umrli so dvakrat, saj so prvič umrli od strahu." Za boljšo ilustracijo svojega užitka ob izpolnjevanju "dolžnosti" do svoje države je nekdanji vojak še nazorno opisal meso in bele kosti, ki so jih razkrili rezi z ostrim nožem.

10 korakov do prepričevalnega govora
Nemška filmarka s svojim zadnjim podvigom ni nameravala ponovno pogrevati ene od političnih tragedij 20. stoletja: Zanimale so jo le tiste poteze človeškega značaja, ki lahko privedejo do tako živalskih pobojev, Borgmannovi preglavic ni povzročala le študija značaja morilcev v imenu naroda; težavno je bilo že prepričevanje nekdanjih vojakov k sodelovanju. Monika Borgmann in njeni sodelavci so zato morali izvesti pravi psihološki "eksperiment s sodelovanjem", da so si pridobili zaupanje storilcev. Več mesecev je ekipa iskala udeležence pobojev in po večkratnem "postanku na robu obupa" ji je vendarle uspelo prepričati 6 mož.

Sproščanje ob božanju mačka
Ker sodelujoči niso želeli razkriti svojih obrazov, je Borgmannova njihova čustva ob pripovedovanju o akciji v begunskih taboriščih skušala ponazoriti z natančnim snemanjem telesnih reakcij. Gledalec tako ob poslušanju izpovedi spremlja izpovedovalčevo poigravanje z mačko, preprijemanje cigarete, napenjanje mišic in druge zavedne ali nezavedne gibe, ki lahko o stanju čustev govornika razkrijejo več kot (zlagane) besede.

Skoraj božanski Bashir Gemayel
Poboji palestinskih beguncev so eno najbolj tragičnih poglavij v nikoli dolgočasni zgodovini libanonske države. In ne le eno najbolj tragičnih, pač pa tudi eno najbolj skrivnostnih poglavij. Povod za poboje naj bi bil umor libanonskega predsednika Bashirja Gemayela, ki ga "glavni igralci v filmu Massaker" še danes globoko spoštujejo. Prepričani, da se storilci skrivajo v taboriščih, so se spravili nad Palestince.

A vzrok za poboje vendar ni bil le umor predsednika. Gemayelevi privrženci so muslimanske Palestince videli kot nepotreben element v krščanskem Libanonu. "Odstranitev" Palestincev pa je bila po godu tudi Izraelcem, ki naj bi podpirali Gemayelevo vojsko. Pa smo spet pri Izraelu, omenjanju katerega se očitno ne moremo nikoli izogniti pri obravnavanju političnih in vojaških splet na Bližnjem vzhodu.

Čeprav uradna potrditev vezi med Izraelom in Gemayelom ne obstaja, pa je šesterica spregovorila o potovanjih v "sveto deželo", kjer so jih inštruktorji podučili tudi o podrobnostih nacističnih načrtov za "izbris" judovskega ljudstva.

Povsem normalno "drugo" življenje
Kljub odsotnosti kesa v besedah Gemayelovih vojakov pa Monika Borgmann v gledalcih ne želi vzbuditi ogorčenega obsojanja mož. Zato na predstavitvi filma v Dubaju ni pozabila dodati: "Vsi živijo normalno življenje. Eden je voznik taksija." Upamo lahko le, da njene prizanesljive besede niso le posledica strahu pred morebitnim maščevanjem intervjuvancev v primeru izdajanja "preveč zaupnih izpovedi". Če sploh lahko obstajajo bolj zaupne izpovedi kot so opisovanja užitkov ob pobijanju nedolžnih žrtev.