59-letni režiser kljub temu deklariranemu nemiru stoji na čelu snemalne ekipe, ki ne more prehvaliti sproščenega, kolegialnega vzdušja, ki se je vzpostavilo v Črni vasi v okolici Ljubljane.

Tam namreč v teh dneh poteka snemanje Skritih ljudi, komične drame, ki pa, s Hočevarjevimi besedami, "prek smeha hoče tudi kaj povedati". Ko bo film naslednje leto našel pot do občinstva, bo minilo že več kot deset let od režiserjevega zadnjega celovečerca – in malo manj kot četrt stoletja od njegovega antologijskega prvenca, Jebiga, na katerega spomni tudi majica, ki jo nosi na dan našega obiska. "V slovenski filmski industriji je večen problem prenizkih sredstev," spomni Hočevar. "To občutijo tudi tisti, ki bi morali financiranje za projekt dobiti tako rekoč avtomatično. Po uspehu filmov Gremo mi po svoje in Gremo mi po svoje 2 bi najbrž v normalnih razmerah oz. v drugih državah brez težav dobil sredstva za naslednji projekt, tako pa me je kar nekaj komisij zavrnilo."

"Pravljična drama o novem začetku"
Zametki ideje za Skrite ljudi tako segajo v daljno leto 2005, se spominja Hočevar. "Pravljična drama o novem začetku", ki nastaja pod okriljem produkcijske hiše Vertigo in v koprodukciji RTV Slovenija, svoj komični naboj črpa iz trka nasprotij: v uvodnem prizoru se na rečnem bregu gola in drug na drugega priklenjena zbudita dva popolna tujca, 50-letni Islandec in 35-letni Slovenec. Za nameček Islandec trpi za izgubo spomina in nima pojma, kdo pravzaprav je; njegov sotrpin Guti mu lahko pove vsaj to, da ju je v zagato spravil boj z lokalnimi skinheadi. Guti sicer gradi nov dom na rečnem splavu; amnezičnega Siga bo predstavil svojim prijateljem, predmestnim čudakom, ki Islandca spomnijo na legendo o skritih ljudeh, ki jo poznajo na njegovem otoku.

Zakaj migracije z Zahoda popredalčkamo drugam?
Zgodba o iskanju nepričakovane družine med ljudmi, ki "so v naši družbi pogosto skriti in nevidni", na nov način pristopa k vprašanju migracij. "Naša prva asociacija na temo migracij so migracije z juga," ugotavlja Hočevar. "Če slučajno pride do migracij z zahoda, na to gledamo popolnoma drugače in drugače ukrepa tudi država." Skriti ljudje iz naslova tako ne ciljajo nujno na islandsko folkloro, ampak na idejo, da se v evropski družbi mnogi ljudje počutijo kot "notranji begunci".

Scenarij, ki ga je Hočevar napisal v sodelovanju s Srdjanom Koljevićem, z ironijo komentira usodo majhnih držav in narodov v "veliki" Evropi – zato tudi poreklo enega od obeh protagonistov ni nobeno naključje. Skriti ljudje sicer ne bo prvi stik slovenske in islandske kinematografije – v Zgodbah iz kostanjevih gozdov (2019) smo lahko prisluhnili avtorski glasbi islandske tereministke Hekle Magnúsdóttir – bo pa prvo pomenljivejše sodelovanje med njima; motiv Islandije bi Hočevar upodobil tudi, če ne bi dobil islandskega koproducenta.

Po zaključenem delu v Sloveniji ekipo čakajo še približno trije snemalni dnevi v tej skandinavski deželi, ki zaradi slikovite pokrajine slovi tudi kot izjemno priljubljena snemalna lokacija za mednarodne in hollywoodske ekipe.

Islandski zvezdnik, "najbolj vroč tip na Islandiji"
Kot rahlo zmedeni, a dobrodušni Sig po snemalni lokaciji lomasti znana pojava: islandski zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson, ki se ga morda spominjate iz islandske nadaljevanke Ujeti, ali pa iz katere od njegovih številnih mednarodnih vlog. Igralec, ki ga je biritanski Guardian pred leti opisal kot "najbolj vročega tipa na Islandiji", ima namreč sijajno mednarodno kariero: s Stevenom Spielbergom je sodeloval pri Velikem dobrodušnem velikanu, z Benom Stillerjem pri Skrivnostnem življenju Walterja Mittyja, pojavil se je v prvi sezoni kultne serije Pravi detektiv in v več Netflixovih produkcijah, tudi v seriji Lady Dynamite in v komediji Eurovision Song Contest.

Kako je torej Ólafsson pristal pri slovenskem projektu, glede na to, da z našo kinematografijo prej ni bil posebej seznanjen? "Tudi Mihe nisem poznal od prej," mi pred začetkom dela pove simpatični igralec. "V roke sem pač dobil scenarij, ki mi je bil res všeč. Zdelo se mi je, kot da bi bila vloga napisana naravnost zame. Zdelo se mi je kar malo romantično, da je lahko nekdo napisal vlogo in jo poslal neznancu, ter ga tako dobro zadel. Z Miho sva se sestala prek Zooma in dobila sva občutek, kot da se že dolgo poznava. Zelo lahko je bilo pristati.“ Z družino so se ravno takrat odpravljali na dopust, ki so ga zaradi nove priložnosti "pač prestavili v Slovenijo". "Moja družina je uživala, tako da sta bili to dve muhi na en mah."

Hočevar pozneje pove, da se je za Ólafssona odločil takoj, ko je videl njegovo fotografijo, še preden je spolh poznal njegov impresivni življenjepis. "Darri je bil moja prva in edina izbira. Potem je sicer trajalo zelo dolgo, preden je scenarij prišel do njega – v roke ga je dobil šele tik pred zdajci in na srečo je pristal," se spominja režiser, ki bi po prvotnih načrtih moral snemati že leta 2022, a je vmes, kot še marsikje drugje, posegla epidemija.

"Vsekakor sem vzljubil svoj lik in ljudi, s katerimi delam"
Na Islandca se obrnem tudi, da bi izvedela, kako je torej s to islandsko vero v palčke, ki je seveda predvsem izraz njihove povezanosti z naravo. "Ko je leta 1000 na Islandijo prišlo krščanstvo, je padla odločitev: 'Odslej bo uradna vera vera v Kristusa, a če bi radi zasebno verjeli v kaj drugega, nič hudega. Le ne govorite tega okrog!' Nekaj podobnega je z vero v skrite ljudi: ne gre za to, da bi vsi Islandci častili palčke, ampak če slučajno obstajajo, zakaj bi tvegali, da jim škodimo ali uničimo domove? Če živiš v deželi, kjer vladajo neprijazni pogoji in je narava včasih naravnost strašljiva, zelo hitro prideš do zaključkov: Aha, tistale bizarna sklana formacija je gotovo trol, ki ga je zalotilo sonce in je okamnel. To mi je zelo všeč, romantično se mi zdi. Ni treba, da v to trdno verjameš, samo ... ne ne verjameš, razumete? (Smeh.)"

V lik možaka brez spomina in identitete se mu pravzaprav ni bilo težko vživeti. "Veliko prizorov je, v katerih moram biti skrajno zmeden, kar mi ni bilo težko, ker res ne razumem vašega jezika. Dejansko sem na snemanju kdaj kot na teniškem dvoboju (obrača glavo levo in desno, levo in desno …, op. n.). Vsekakor sem vzljubil svoj lik in ljudi, s katerimi delam – igralci so krasni."

V podobnih presežnikih o kolegu govori tudi Blaž Šef, slovenski igralec v vlogi Gutija. Rad se pošali, da je njegova dosedanja filmska kariera pomenila "po en snemalni dan na en film na štiri leta" in pove, da je to njegov prvi velik filmski projekt. "Zaradi ekipe, ki je popolnoma neobremenjena s tem, da sem novinec, se tudi jaz počutim, kot da lahko kaj rečem ali predlagam. Še posebno presenečenje je bil zame Darri, s katerim si deliva skoraj vse prizore. Vsak dan znova sem presenečen nad tem, kaj vse zmore, nad njegovim smislom za humor v širšem pomenu besede – ima ravno pravšnjo distanco, odmik od vsega, kar lahko razelektri situacije, ki bi sicer povzročale tremo. Trema je zame lahko zame zelo velik faktor, zato cenim vzdušje na snemanju."

Doba interneta je izenačila boj za igralce "malih" držav
V Sloveniji se Ólafsson pogosto sreča tudi z vprašanjem, kako se lahko pripadnik "majhne" filmske države, kakršna je Islandija (in da, tudi Slovenija) prebije v Hollywood. Z nezvezdniško skromnostjo vse skupaj pripiše "seriji naključij in sreče". "Poznam kar nekaj zelo nadarjenih posameznikov," ki nikoli niso bili "na pravem kraju ob pravem času".

"Če se ozrem nazaj, je bila moja kariera točno to: študij igre sem dokončal v poznih devetdesetih in nato vsaj deset let nastopal v islandskem gledališču ter občasno na televiziji in v filmih. Imel sem srečo, da sem dobil veliko dela, kar pomeni veliko izkušenj. Leta 2001 smo še z 12 prijatelji ustanovili gledališko skupino in s precej sreče dobili priložnost za turnejo po svetu z Romeom in Julijo. To se je razraslo v različne predstave po celem svetu, a še takrat nikoli nisem razmišljal o mednarodni filmski karieri – to se mi ni zdelo realistično. Ampak potem se je svet po zaslugi interneta precej spremenil oz. so se spremenili kastingi. Zdaj lahko nekdo iz Slovenije ali Črne gore v desetih minutah posname avdicijo in jo odpošlje – nekaj, kar je včasih terjalo videokaseto in pošiljanje paketa po pošti."

"Proletarska ironična komedija"
"Pri vseh floskulah o tem, kako smo Slovenci 'druga Švica', se Slovenci z Islandci nikoli nismo istovetili, čeprav so še manjši narod kot mi," ugotavlja Šef, in se ob tem dotakne leitmotiva Skritih ljudi, teme migracij. "Cel kup stereotipov odpade že s tem, da je nekdo iz 'privilegiranega okolja', kot ga dojemamo. Čeprav imajo v gospodarskem smislu popolnoma drugačno situacijo kot mi, je neverjetno, koliko imamo skupnega – pa ne samo z Islandci, ampak tudi z Irci, Latvijci, Litvanci in drugimi majhnimi evropskimi narodi.“

V "proletarski ironični komediji", kot Skrite ljudi sam opredeli, ima sicer njegov lik opravka z obritoglavci, a sam kritično ost zgodbe vidi drugje. "skinheadi ali neonacisti v Sloveniji niti niso tako velik faktor, tako kot tudi ne razne varde ali gibanja, ki hočejo ženskam vzeti priborjene pravice. Bolj problematična je tiha večina, ki vse to podpira. Skriti ljudje v odnosu do tihe večine, o tem poskušamo razmišljati v filmu.“