To je premisa novega slovenskega igranega celovečerca Nahrani me z besedami, prvenca režiserja in scenarista Martina Turka, ki je od danes del rednega sporeda kinematografov. Filmarju, ki se je pred štirimi leti s kratkim filmom Vsakdan ni vsak dan kot edini slovenski režiser zadnjih petnajstih let uvrstil v cansko sekcijo Quinzaine, je za izhodišče služila Robertova zgodba.
Pravzaprav se je vse skupaj začelo s Turkovimi sanjami, ki mu dolgo časa niso dale miru. V teh se je pojavil mladi moški, ki pri beraču išče razodetje. Nepojasnjen prizor sanj je, kot nam je zaupal na premieri filma, dolgo časa nosil v sebi, nato pa ga je - delno na pariški rezidenci filmskega festivala v Cannes - končno prenesel v scenarij.

V filmu je mlad moški Robert – igra ga Jure Henigman -, ki se s težavo iztrga iz zaščitniških spon očeta Janeza (Boris Cavazza) in odpotuje v Italijo, kjer bi lahko končno našel tisto, kar neutrudno išče. Je grafolog, ki pa želi znanje uporabiti v obraten namen, kot to počne njegova stroka – ne zanima ga razbiranje značaja iz pisave, ampak da bi ga oseba popeljala do besed. Oseba ni kdor koli, tudi besede niso zapisi zanemarljivega pomena, saj je poduhovljeni fant v iskanju pisave Jezusa Kristusa.
Večno filmsko popotovanje
Henigman, ki smo ga videli že v vlogi vojaka Gregorja v filmu Gazvodovem Izlet, za katero je prejel vesno za najboljšo glavno moško vlogo, se je znova znašel na potovanju. "Določeno potovanje je vedno prisotno, tako za igralca kot gledalca," pravi igralec, tudi član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, ki pa je zdaj že na drugih potovanjih. Vloga asketskemu življenju predanega Roberta, ki neutrudno išče razodetje, ni zahtevala toliko študijskih kot fizičnih priprav. Odpovedal se je mesu in drugim tovrstnim razvadam, ki ne sodijo k njegovemu liku.

Roberta v Italiji zmede brezdomec, ki očitno pozna tisto končno resnico. Prevzet od vedenja skrivnostnega berača, pozabi na obljubo, ki jo je dal očetu in dementni materi, da bo iz hotela klical vsak dan. Ker mu takšno obnašanje ni podobno, se zaskrbljen oče Janez po desetih letih molka po pomoč obrne na drugega sina Mateja. Z njuno zgodbo se v bistvu film zares začne. Po dolgem času se odtujena oče in sin znova srečata, zdaj je priložnost, da končno odvržeta breme dolgoletno odtujenosti, vendar njuna značaja sta preveč podobna, oba sta preveč trmasta, da bi popustila. Med njima ni zares sovraštva, pravi Sebastian Cavazza, ampak gre za nesporazum na drugi ravni. "Oba trdno stojita za svojimi stališči, nemogoče ju je premakniti." Vendar igralcema, ki sta snemanja drugačnih odnosov med očetom in sinom vajena (spomnimo se nepozabnega pogovora v Kratkih stikih), se je bilo po Sebastianovih besedah še vedno težko pretvarjati, da med njima ni vse razčiščeno.
Igralski izziv – uspešno zatajiti obvladanje tujega jezika
Oče in sin odpotujeta v Italijo in precej zabavno je gledati lik v Milanu rojenega Borisa, ki mu je znanje italijanščine španska vas. Kaj prepiranje s sinom, najtežje se mu je bilo pretvarjati, da ne zna italijanščine, pove igralec po premieri. O odnosu oče in sin na platnu pa: "Imam občutek, da Sebastian ogromno snema, in jaz igram takrat, ko potrebujejo nekoga za vlogo njegovega očeta."

Izguba sedanjosti
Film Nahrani me z besedami je zasnovan kot nekakšen triptih, ki ga Turk sestavi iz treh prepletenih sočasnih zgodb. Tretja se dotika odnosa med Matejevo ženo Ano, njuno hčerko Veroniko in babico oziroma taščo Irino (Miranda Caharija). Iskanje pogrešanega Roberta postavi najpomembnejše ženske Matejevega življenja pod isto streho. Med babico, ki boleha za demenco, in Veroniko se stke posebna, neobičajna vez, ki je Ana noče razumeti, še manj sprejeti. Ano igra Maša Derganc, ki se je prav tako na platnu znašla s svojo hčerko Izo Veselko. Obema je bila prisotnost druge na snemanju v pomoč, pravita. "Zelo je pomagalo, ker Iza dobro ve, kako je, ko je mama huda," pravi Dergančeva.
V filmu igrajo še Maurizio Zacchigna, Danijel Malalan, Franko Korošec in Maja Gal Štromar. Že petič je Turku filmsko glasbo spisal slavni Chris Eckman. Producentka je Ida Weiss, direktor fotografije je Radislav Jovanov – Gonzo, montažer Tomislav Pavlic, za scernografijo je skrbela Maja Moravec, kostumograf je Emil Cerar, oblikovalka maske Mojca Gorogranc Petruševska in oblikovalec zvoka Miha Jaramaz.
Martin Turk ima za seboj pet kratkih filmov in enega srednjemetražnega, ki jih je predstavljal na več kot šestdesetih filmskih festivalih. Njegov prvi celovečerec Nahrani me z besedami, ki so ga v reviji Ekran označili za enega najbolj intrigantnih slovenskih filmov sezone, da slutiti, da so številne nagrade uvodnega dela režiserjeve kariere šele začetek.