Ena izmed tistih stvari, ki jih mora režiserka in scenaristka Ines Tanović v intervjujih (za zdaj še) pojasnjevati, je njena povezava s slavnim soimenjakom, Danisom Tanovićem: "Nisva v kakem bližnjem sorodstvu, čeprav je to ista družina. Se pa dobro poznava in sva prijatelja," pojasni. Tanovićeva se je v Ljubljani prejšnji teden sicer mudila zato, ker je prišla osebno pospremit slovensko premiero svojega celovečernega prvenca Naš vsakdan, ki je nastal v koprodukciji Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slovenije. (Bil je tudi letošnji bosanski kandidat za oskarja za tujejezični film).

Režiserka v Našem vsakdanu, ki ga trenutno lahko ujamete v ljubljanskem Kinodvoru, sledi družini in njenim tegobam v današnjem Sarajevu. Njen umetniški kredo je namreč v tem, da skuša prek na videz preprostih zgodb o družinskih odnosih spregovoriti o širših temah, tudi o politiki in vojni.

Recenzijo filma boste našli tukaj, več o njegovem nastanku pa v spodnjem intervjuju.

Čeprav je Naš vsakdan v svojem bistvu izredno bosanska zgodba, portret sodobnega Sarajeva, pa je prvi prizor s preostankom filma v močnem kontrastu: dogaja se v Ljubljani, in to celo pred kuliso Tromostovja, ki bi bila lahko vzeta z razglednice. Ste Slovenijo uporabili kot simbol življenja, ki je drastično drugačno od bosanskega vsakdana?

Seveda. Junakinja, ki jo spoznamo na začetku filma, naj bi pokazala, kaj pomeni živeti v izgnanstvu, kaj pomeni zapustiti dom in odraščati v drugi kulturi. Hčerka, ki jo je družina poslala v tujino, da bi jo rešila pred vojno, in je morala odrasti v tujem okolju. Slovenija je tu metafora za boljše življenje, kakršnega si starši želijo za svojega otroka. Za nas v Bosni je Slovenija najbližja država, ki predstavlja lepoto brezskrbnega življenja na Zahodu.

Majhno vlogo – v resnici se pojavi le v dveh prizorih – ima v filmu tudi Marko Mandić.
Kot avtor želim okrog svojega filma zbrati najboljše igralce, ne glede na to, ali imajo eno samo repliko, en sam prizor. Silno cenim igralski poklic, in mislim, da mora biti vsak obraz pred kamero obraz profesionalca – nočem iskati bližnjic in reči "saj je vseeno, kdo to odigra, saj gre samo enkrat skozi kader". Marka poznam še od takrat, ko je sodeloval pri omnibusu Neke druge zgodbe, za katerega sem režirala enega od segmentov, predlagala pa ga je tudi naša slovenska koproducentka Dunja Klemenc. Fantastičen igralec je in v čast mi je bilo, da je sprejel tako majhno vlogo.

Dunja Klemenc je bila menda tudi ena prvih ljudi onkraj bosanskih meja, ki so verjeli v projekt in hoteli pri njem sodelovati.
Dunja je bila prva oseba zunaj Bosne, ki je scenarij prebrala. Bil ji je všeč in pripravljena je bila sodelovati; ona je projekt tudi prijavila na Slovenski filmski center, ko smo končno dobili nekaj denarja v domovini. Njena vpletenost je bila ključnega pomena za to, da smo sploh lahko postavili finančno konstrukcijo in film dokončali.

Na nekem bosanskem blogu sem prebrala precej duhovito recenzijo vašega filma, ki ga med drugim povzame takole: "Na prvi pogled navadna zgodba, kakršno smo že milijonkrat videli v balkanski kinematografiji, povojno dogajanje, liki s posttravmatskimi motnjami, privatizacija, dežela na splošno v k**cu". Resnica je, da so vse naštete tematike res stalnica v filmih iz te regije, in dejstvo je, da se jih dotikate tudi v Našem vsakdanu. Kako ste iskali pristop, ki bi jih predstavil na nekonvencionalen način?
Najprej sem imela scenarij, ki se je konkretno ukvarjal z vojno. Moji kolegi so medtem snemali svoje filme in čas je šel dalje. Ko sem dobila priložnost, da na novo razmislim o svoji zgodbi, sem ugotovila, da me vojna v ožjem pomenu besede ne zanima več. Ljudem, ki ne živijo več v Bosni, sem hotela pokazati, kakšna so naša življenja. Vsi vemo, koliko je bilo vojnih žrtev in kakšne so bile posledice neposredno po vojni – ampak tudi danes, dvajset let pozneje, še vedno živimo različne posledice te iste vojne. Navzven je morda vse videti običajno: vsi smo normalno oblečeni, na ulicah ni več videti, kaj se je dogajalo. Kaj se dogaja v ljudeh, pa je nekaj drugega. Zdelo se mi je, da bom vse to najbolje pokazala skozi "majhno" družinsko zgodbo. Pripoved mora biti najprej lokalna, če hoče biti univerzalna, so ugotovili že številni veliki režiserji. Zato sem iskala zgodbo, ki bo zelo nepretenciozna, a bo lahko pokazala, kaj vse lomi našo družbo.

Režirali ste že več kratkih filmov, Naš vsakdan pa je vaš prvi igrani celovečerec. Posneli ste ga pri petdesetih letih. Pri tem ste seveda v dobri družbi: Michael Haneke je prvi celovečerec posnel pri 47 letih, Claire Denis pri 42, in tako dalje. Naš vsakdan je gotovo drugačen izdelek, kot bi bil, če bi ga posneli pri 25 letih.
Seveda. Ko sem pogledala dokončani film, sem ugotovila, da je dolgoletno čakanje nanj imelo svoj smisel. Absolutno bi bila drugačen avtor, če bi prej dobila priložnost za režijo. Seveda bi rada imela za seboj že kakih pet, šest filmov, kar bi bilo za režiserja moje starosti normalno, ampak tako sem pa dobila film zrele osebe – pa ne mislim samo v avtorskem smislu. Nimam tiste klasične potrebe, da bi v svojem prvem filmu pokazala vse, kar znam. Najpogostejša napaka prvencev je ravno v tem, da režiser vanje strpa vse, kar zna: tovornjake, letala, sofisticirano montažo, divje salte kamere in tako dalje. Sama preprosto nimam več potrebe, da bi dokazovala, kaj vse zmorem. Hotela sem povedati svojo zgodbo, za katero je najbolje, da se mene kot režiserke sploh ne opazi. V ospredju so igralci, ki morajo imeti prostor, da opravijo svoje delo.

Statistike za režiserje, ki so začeli precej po tridesetem letu, sem sicer le s težavo našla. Filmska industrija je še bolj kot katera koli druga obsedena z mladostjo: nenehno je na lovu za naslednjim "svežim", novim obrazom, pristopom, glasom. Ste to kdaj občutili na svoji koži?
Sem, tudi pri tem filmu. Naš vsakdan se ni uvrstil niti na en sam festival A-kategorije. Najprej smo bili razočarani, saj so nam vsi govorili, da je film dober. Potem pa sem ugotovila, da festivalski selektorji in žirije vsako leto znova iščejo nove senzacije. Zanima jih samo, kar je popolnoma novo, ima popolnoma drugačno energijo. Za film, za to, ali si ga bodo ljudje zapomnili, pa so vse to nepomembni dejavniki. Mislila sem sicer, da je film morda malo staromoden in počasen, ampak izkazalo se je, da nagovarja zelo širok razpon občinstva. Tudi mladi so se nanj dobro odzvali – ne potrebujejo nujno hitre montaže in kamere iz roke. Ljudi se nam je uspelo dotakniti neposredno, s čustvi, in ne s pomočjo tehnoloških prijemov.

Ima v BiH domači film zvesto občinstvo in možnosti za predvajanje? Ali pa ga iz multipleksov izrinjajo Marvelovi spektakli in podobno?
Mislim, da so občinstva povsod ista. Vsi imamo radi dober akcijski film, dobro srhljivko ali pa dramo. Dober kazalnik razmer pa je pri nas tudi televizijski program: daleč najbolj gledane so vsebine domače produkcije. Ponovitve starih domačih filmov so veliko bolj gledane od vseh premier in od političnih oddaj. Po drugi strani pa so kinodvorane prazne, ko se predvaja kak film s tega govornega območja. Takoj po vojni pač nismo imeli kina in cele generacije so izgubile voljo do takega gledanja filmov. Potem so seveda zgradili nove dvorane, a se je občinstvo izgubila. Sploh pa je danes družinski izlet v kino za naše razmere že večja naložba. Prihodnost je po mojem mnenju video na zahtevo, streaming, ki bo omogočal ogled vsebin na domu. Vsi smo postali leni in nočemo več od doma, da bi videli film.

Pa se da živeti od filma - ali pa ste filmski delavci reducirani na raven ljubiteljskega ukvarjanja s sedmo umetnostjo?
Dejansko se moramo s filmom ukvarjati kot s hobijem. Če danes napišem scenarij, je film - v najboljšem primeru – lahko končan čez pet let. V tem času je treba od nečesa živeti. In ko dobimo denar za film, če ga sploh dobimo, ga je tako malo, da ne samo, da si ne morem izplačati honorarja, pač pa moram vložiti še svoj lasten denar, svoj avto, svoje stanovanje, kostime iz svoje omare za kostumografijo, če hočem vse skupaj dokončati.

V Društvu filmskih delavcev skušamo doseči, da bosanskega filma ne bi financirali iz proračuna, kot se je to počelo doslej. Vsaka nova oblast se tako odloči, da lahko proračun malce zmanjša. Radi bi imeli zagotovljena sredstva iz različnih virov – iger na srečo, davkov, in tako dalje – ki bi se na avtomatiziran način prilivala prek mehanizmov, kakršne poznajo v Evropi. Tega si politika seveda ne želi, ker bi izgubila možnost samovoljnih rezov.

Ko smo čakali na državni denar za Naš vsakdan, sem govorila, da se bom ubila, če ga dobim, in da se bom ubila, če ga ne dobim. Bosanski sklad ti namreč odredi tako malo denarja, da ne veš, kaj bi z njim počel; če ne najdeš še tujih koproducentov, ne veš, kako boš izpolnil obvezo in dostavil film, h kateremu si se zavezal s pogodbo. Seveda pa tuji koproducenti ne smejo vložiti preveč sredstev, da ne postanejo večinski producenti, kar spet ne bi spoštovalo dogovora. Veliko bosanskih projektov propade prav na tej vmesni stopnji.

Omenili ste, da kot filmskega avtorja izjemno cenite Mika Leigha. Mislim, da se to v Našem vsakdanu tudi vidi: svoje like obravnavate z veliko ljubezni, z naklonjenostjo, kar je značilno tudi za Leigha. Do nobenega od svojih likov niste strogi, pa čeprav imajo vsi svoje napake.
Najbrž se tudi tukaj vidi, da je Leigh eden od tistih avtorjev, ki so pozno posneli svoj prvi igrani film. Pri določeni starosti do ljudi nehaš biti tako zelo kritičen. Ko si v svojem življenju enkrat prestal dovolj različnih stvari, spoznaš, da ljudje slabih reči ne počnejo nujno zato, ker bi bili "zlobni" - življenje jih je pač privedlo v nemogočo situacijo. Pred dvajsetimi leti bi verjetno zavzela bolj radikalno stališče do očeta, češ da je patriarhalen negativec, ki ga je treba obsojati, do matere, ker je preveč staromodna … Danes samo poskušam prikazati mozaik njihovih različnih zornih kotov. Zato se tudi gledalci identificirajo z različnimi liki: nekomu je všeč oče, drugemu Saša, tretjemu mama.

Zanimivo se mi zdi, da v ospredje niste postavili odnosa med materjo in hčerjo, ampak med očetom in sinom.
Ko smo na primer same ženske avtorice režirale segmente za omnibus Neke druge zgodbe, smo imele navodilo, da se moramo držati tematske rdeče niti, nosečnosti. Jaz sem bila edina, ki ni pisala z zornega kota (noseče) ženske – zanimalo me je, kako nosečnost dojema moški, če nanjo še ni pripravljen. Ženske se včasih pritožujejo, da so noseče, pa jim partner ne pomaga dovolj in tako dalje. Dobro, odločila si se, da boš rodila, druge strani pa nisi vprašala za mnenje. Najbrž ima moški tudi pravico do odločitve, ali je poleg spolnega odnosa želel še otroka.

Iz te ideje kratkega filma je nato zrstel tudi celovečerec. Seveda nosečnost ni več vodilna tematika, zanimal pa me je bosanski moški in naša patriarhalna miselnost, ki jo s feministične perspektive obsojamo: razvajeni odrasli moški, ki jih mame pustijo dolgo spati, ki jim ni treba ničesar delati … Klasični balkanski moški, ki ga bo mama ščitila v nedogled.

Eden od likov o mlajši generaciji izjavi, da vojno uporablja za izgovor, da mu ne bi bilo treba delati, obenem pa je prepričan, da je država dolžna v celoti poskrbeti zanj.
Dejstvo je, da obstaja ogromno mlajših ljudi, ki se izgovarjajo na vojno, češ da so bili borci. Obenem pa ne dojamejo, da je od takrat minilo že dvajset let, in da bi v teh dvajsetih letih lahko šli spet v šolo, spremenili svoje življenje … Ne, še danes pričakujejo, da jih bo vzdrževala država.
Druga plat omenjenega patriarhata je lik samožrtvujoče matere. Marija je v filmu pripravljena skrivati resno bolezen, da ne bi "obremenjevala" svoje družine. Ste hoteli izraziti frustracijo nad tako vlogo ženske v družini?
Ne morem reči, da me to frustrira, ker sem prek lastnih izkušenj dojela, da si te matere v resnici želijo biti take. Dojela sem, da jih zaradi tega obsesivno zaščitniškega odnosa do otrok ne morem obsojati. Je pa zanimivo gledati, koliko zakonov propade zato, ker matere v korist odnosa z otroci zavračajo svoje može. Odločijo se, da je treba izbrati stran, in vedno izberejo sina. V najboljših letih, v štiridesetih, se začnejo zakonci oddaljevati – in to zaradi otrok, ki prihajajo v puberteto. Nekateri moški si nato poiščejo ljubice, drugi se zatopijo v kaj čisto tretjega. Po približno desetih turbulentnih letih, ko otroci naposled odidejo od doma, se lahko zakonca spet zbližata – če se nista medtem že ločila.

Ta "balkanski cikel" moraš videti na lastne oči, iz knjig ga ne moreš razumeti. V Angliji, recimo, otroke pošljejo od doma: pri dvanajstih, trinajstih letih grejo v internat in adijo. Mož in žena poskrbita najprej zase: onadva sta tista ekipa, ki mora funkcionirati, otroci pa so … pač nekje, zafrustrirani. Kot mama se seveda sprašujem, kaj je bolje: imeti dober zakon in zafrustrirane otroke ali pa žrtvovati zakon in imeti srečne otroke? Na koncu smo na neki točki vsi zafrustrirani, ne glede na to, kako smo se odločili. (Smeh.)

Težko je najti ravnotežje. Družina je neizčrpen vir tematik: Dolores Claiborne je na primer eden mojih najljubših filmov. Odnos matere in hčere. Naježim se, če samo pomislim na Kathy Bates v materinski vlogi.

Film je tudi poklon Sarajevu, ki počasi izginja. Je frizer, ki ves dan v svojem salonu pije kavo, klepeta in nato strankam noče računati, tip človeka, ki bi ga danes na Baščaršiji še lahko našli?
Stvari se seveda spreminjajo in cela generacija starejših počasi umira. Nič ne more trajati večno. Hotela sem, da bi bilo vsaj v mojem filmu dokumentirano življenje, kakršnega se spominjam jaz in morda še bolj moji starši.

Ne bom vas vprašala, kako je bilo delati z vašim možem, ki je bil pri filmu producent - moškega avtorja najbrž ne bi nihče spraševal, kako se je počutil, ker je imel v ekipi svojo ženo. Bom pa ponovila besede Dunje Klemenc, ki pravi, da znate ustvariti silno konstruktivno vzdušje na snemanju ter da ste vedno odprti za ideje in predloge. Očitno torej ne trpite za kompleksom Boga, ki muči številne Avtorje.
To je spet vprašanje zrelosti. Težko je sestaviti film, ki vsaj približno funkcionira, zato občudujem vsakogar, ki mu uspe kaj posneti. Proces je psihično in fizično naporen. Sem pa nabrala že toliko kilometrine na televiziji, od oglasov do videospotov, dokumentarcev in otroških oddaj, da vem, da znam delati. Ko se pojavi kdo, ki ima predlog, kako bi lahko kaj funkcioniralo bolje, je treba biti praktičen.

Vedno delam v korist filma; ves čas imam pred očmi, da ne smemo preseči proračuna in da moramo vse sodelavce plačati vsaj toliko, kot smo jim obljubili. Do vseh, ki delajo z menoj, imam ogromno odgovornost – jasno, da se ne morem izživljati na snemanju. Delo režiserja je morda zahtevnejše od kake druge službe, a je, pod črto, še vedno poklic kot vsak drug. Ne gre samo za to, da speljem svojo idejo, treba je tudi produkcijsko upoštevati omejitve. Ponosna sem tudi, da na koncu snemanja še nikoli nisem imela kakega novega sovražnika.

Ana Jurc