Seveda gre v prvi vrsti za avtorje, ki so svoj študij končali enkrat v začetku oziroma do srede 90. let, torej za ustvarjalce, ki so danes sredi svojih 40. let. Ena izmed teh je tudi režiserka Ines Tanović, ob kateri velja dodati, da ni v sorodu z danes že široko mednarodno uveljavljenim Danisom Tanovićem, prvim dobitnikom oskarja na balkanskih tleh, čeprav sta v preteklosti že sodelovala. V teh dneh nam je v ljubljanskem Kinodvoru predstavila svoj igrani celovečerni prvenec Naš vsakdan, trpko družinsko dramo iz aktualnega bosanskega vsakdana.

Film, za katerega je prejela že nekaj mednarodnih festivalskih nagrad (na primer v italijanskem Lecceju ter v Tuzli), je značilna balkanska zgodba, v kateri se avtorica preko prereza življenja preproste meščanske družine loti razmisleka o številnih aktualnih temah, kot so brezposelnost, globoke duševne rane, ki jih je pustila zadnja balkanska morija, medgeneracijski konflikt, ki vse pogosteje prihaja do izraza, saj se številni mladi zaradi eksistencialne stiske vračajo domov k staršem, obubožano in s političnimi spletkami prepredeno domače gospodarstvo, ki je praktično na kolenih, odsotni otroci, ki so se v iskanju boljšega življenja odpravili v tujino in se nato nikoli več vrnili domov.

Avtorica v počasnem ritmu in z vso potrebno pozornostjo razvija posamezne podzgodbe in preko njih pred gledalcem razgali vsakdan običajne bosanske družine. V filmu morda primanjkuje nekaj čustvene napetosti in drame, a zato je avtorica izjemno delo opravila na ravni atmosfere, ki se na trenutke zdi naravnost zadušljiva. Naš vsakdan Ines Tanović morda ni ravno zgodba za vsak dan, a prav zato je toliko bolj posebna.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).