Sedanja vlada kljub zavzemanju za debirokratizacijo novo prakso nadaljuje, čeprav ima vso pravno podlago, da bi jo, če bi želela, prekinila.

"Ne glede na to, kaj je razlog, ki nam ga politika podaja nazaj, češ da je bilo treba procesno najti načine, je v resnici tako, da ne moremo zastati za devet mesecev; take stvari je treba rešiti v mesecu, dveh," opozarja Klemen Dvornik, predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev. "Maja, ko so se začele resne težave z ustavljanjem vseh procedur, smo razumeli, da je nastopila epidemija in da so se prioritete spremenile, vendar se je vmes situacija že izboljšala, postopki so bili izpeljani, tudi proračun je bil sprejet. Danes ne obstaja nobena ovira, da sredstva ne bi bila izplačana, ker gre za življenja ljudi, ki ne morejo kupiti hrane zase in za svoje otroke; nastopile so bazične preživetvene težave."

Treba je poudariti, da se je prekvalifikacija subvencij v investicije zgodila nenapovedano, brez javne razprave in razgrnitve mnenj o tem, kako utegne poseči v sistem neodvisnih filmskih producentov. Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar meni: "Z našega stališča je skladno z zakonom pristojna institucija Slovenski filmski center, ki odloča o izbiri projektov na področju filma. Nove birokratske ovire, ki so nastopile zaradi uvrščanja filmov v nacionalne razvojne programe, spadajo v pristojnost ministrstva za finance, ki je verjetno pravi naslov za interpretacijo te zakonodaje. Mi pa menimo, da je Filmski center skladno z zakonom avtonomna institucija in da odločanje katerega koli organa doslej ni bilo potrebno in tudi v nadaljevanju brez sprememb zakona ni potrebno."

Kot opozarjajo filmarji, trenutna praksa suspendira zakon o Slovenskem filmskem centru; utegne pa biti tudi v neskladju z zakonoma o upravnem postopku in javnih naročilih, saj filmska dejavnost ne deluje z javnimi naročili določene storitve ali blaga, temveč na podlagi javnih razpisov.

Neoprijemljive izjave finančnega in kulturnega ministra
Na ponedeljkovi seji državnega zbora sta svoj pogled na problem predstavila ministra za kulturo ter finance Vasko Simoniti in Andrej Šircelj. "Še enkrat bi rekel, da je bilo v tem časovnem loku vendarle nekaj novih sprememb, prišlo je do nove spremembe v letu 2020 pod prejšnjim ministrom, ko so očitno smatrali, da mora iti po tej poti na vlado in v več kosih in v opredelitvi vsakega filma posebej. Zaradi tega menim, da je prišlo do določenih zaostankov in –kot sem rekel – 9. oktobra smo to posredovali ponovno na generalni sekretariat vlade, da uvrsti na dnevni red," je pojasnil minister Simoniti.

Šircelj je dodal: "Meni natančni podatki o teh blokadah ali neblokadah in tako naprej … Seveda marsikaj se sliši, dobim tudi pismo in tako naprej. Vendar tukaj je seveda za to odgovorno resorno ministrstvo."

Tako se odgovornosti izmikata ministra Simoniti in Šircelj. Zakaj gradiva vlada še ni obravnavala, pa je na seji državnega zbora pojasnjeval notranji minister Aleš Hojs. Hojs namreč vodi Odbor za državno ureditev in javne zadeve, ki je zadolžen za to, da gradiva, ki jih predlagajo ministrstva, vlada čim prej obravnava. "Zdaj nedvomno bo neko sito na koncu bodisi ta odbor bodisi pravzaprav ta odbor ni sito. Na koncu je sito vendarle vlada, ne glede na vse podpisane pogodbe, ostala, kajti zavedati se moramo, da tudi za te konkretne filme na koncu prispeva denar vlada, torej gre iz državnega proračuna. In tako, kot se je zgodilo v prvi fazi ali pa v spomladanskih zadržanjih začasnega izvajanja proračuna, ko je bilo zadržano financiranje tistim že podpisanim pogodbam, ki so na javnem razpisu dobile sofinanciranje za pluralizacijo medijev, pa se je kasneje vse skupaj sprostilo. Sem prepričan, da se bo tudi tukaj zadeva relativno v kratkem obdobju uredila. Govorimo o sami sprostitvi."

Trenutno na vladno obravnavo čaka 31 filmskih projektov, nekateri med njimi so že posneti in so že doživeli uspešne mednarodne premiere. Za katere projekte gre, je objavljeno na spletni strani vlade, v rubriki Gradiva v obravnavi. Dokumentacijo boste našli tukaj in tukaj.

Projekti imajo skupno vrednost 30 milijonov evrov, medtem ko je javno sofinanciranje iz Filmskega centra približno 10-odsotno. Večina sredstev je zagotovljena iz drugih virov.

Odprto ostaja vprašanje, zakaj vlada z odločanjem tako dolgo odlaša in zakaj ne odstopi od odločanja o posameznih filmih, saj je prav v ta namen pred desetletjem ustanovila Slovenski filmski center, pri katerem neodvisni producenti prijavljajo projekte na javne razpise avtonomne agencije, kjer o njih odločajo strokovne komisije.

Neodgovorjeno je še vprašanje, ali prekvalificiranje slovenske kinematografije iz nepovratnih subvencij v investicije države pomeni korak nazaj v sistem državnega producentstva, kot smo ga poznali v prejšnji skupni državi, in ali tak način odločanja odpira vrata preventivni cenzuri, saj vlada z njim dobiva možnost, da zavrne ustvarjanje določenega filma, teme ali filmskih avtorjev in avtoric.