Film prikaže svet in ljudi skozi melanholične oči sivega osla ter s tem ponudi pretresljiv pogled na sodobno Evropo. "Svet je skrivnosten kraj, če ga gledamo skozi oči živali ... Ia, sivi osel z melanholičnimi očmi, na svoji življenjski poti srečuje dobre in slabe ljudi, doživlja veselje in bolečino ter stoično prenaša, kako usoda njegovo srečo naključno spreminja v nesrečo, obup pa v nepričakovano blaženost. A niti za trenutek ne izgubi svoje nedolžnosti," so vsebino filma, ki je med drugim prepričal tudi žirijo na zadnjem festivalu v Cannesu, povzeli v Kinodvoru.

Živalski "igralec" pomeni umik od človeške drame
Edini film, ki je Skolimowskovega, kot je povedal, kdaj ganil do solz, je bil Srečno, Baltazar (1966). "Robertu Bressonu torej dolgujem svoje trdno prepričanje, da postaviti žival v glavno vlogo ni le mogoče, temveč je lahko tudi pomemben vir čustev," je poudaril režiser, ki si je želel "predvsem posneti čustven film".

"Režiserji uporabljajo intelektualne argumente, da bi pri igralcih dosegli želeni učinek; njihova čustva izzovejo s pomočjo jezika. Jaz pa sem lahko svojega osla k sodelovanju pripravil le z nežnostjo: z besedami, ki sem mu jih šepetal v uho, in s prijaznim božanjem. Dvigovanje glasu, izražanje nestrpnosti ali živčnosti bi bila najhitrejša pot do katastrofe," je pojasnil in dodal: "Osli ne znajo 'igrati', ne morejo se pretvarjati; preprosto so. So nežni, pozorni, spoštljivi, vljudni in zvesti. Živijo v sedanjem trenutku in vse počnejo z vsem svojim bitjem. Nikoli niso narcisoidni. Ne prepirajo se o domnevnih namenih likov in nikoli ne oporekajo režiserjevi viziji. So popolni igralci."

"Izogibati se skušam vključevanju v banalnosti sveta, nepravičnost, nasilje. Film sem posnel prav zato, da bi se oddaljil od človeške drame; da bi na svet pogledal širše in iz druge perspektive," je še poudaril režiser, čigar korenine segajo na začetek velike poljske povojne filmske renesanse.

Sorodna novica Ikonoklast: O Jerzyju Skolimowskem

Eden od pionirjev poljskega novega vala
Režiserjev mentor Andrzej Wajda, s katerim je napisal scenarij za Nedolžne čarovnike (1960), ga je vpeljal v slovito filmsko šolo v Lodžu. Tam je srečal Romana Polanskega in z njim napisal scenarij za Nož v vodi (1962). V 60. letih je posnel več nizkoproračunskih filmov, v katerih je pogosto tudi igral. Kmalu se je uveljavil kot eden najizvirnejših glasov poljskega novega vala.

Po težavah s cenzuro je leta 1967 zapustil Poljsko in se v naslednjih letih izkazal kot pomemben soustvarjalec evropskega povojnega umetniškega filma. Mednarodni uspeh mu je prinesel v Berlinu nagrajeni film Štart (1967), z grozljivko Krik (1978) je v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije. Z Jeremyjem Ironsom je posnel uspešno politično dramo Delo na črno (Moonlighting, 1982), Ladja-svetilnik (1985) pa mu je prinesla nagrado za režijo v Benetkah.
Na začetku 90. let se je posvetil slikarstvu, k režiji pa se je vrnil leta 2008 s trilerjem Štiri noči z Anno, meditativno študijo o osamljenosti in hrepenenju, ki je odprla sekcijo Štirinajst dni režiserjev na festivalu v Cannesu. Sledilo je Nujno ubijanje (2010), minimalistična zgodba o preživetju z Vincentom Gallom v vlogi preganjanega talibanskega bojevnika, ki je osvojila posebno nagrado žirije v Benetkah. Leta 2016 je na festivalu v Benetkah prejel zlatega leva za življenjsko delo.