Na Poljskem je v šestdesetih letih posnel štiri celovečerne filme. Zadnji, Roke gor! (Rece do góry, 1967/1981), je bil prepovedan, zaradi njega je Skolimowski moral celo zapustiti domovino. "Videl sem, da če ne morem snemati filmov o tistem, kar razumem, in povedati tistega, kar mislim, potem ne morem narediti filma o svoji deželi," pove Skolimowski v dodatnem delu filma Roke gor!, ki ga je posnel leta 1981, štirinajst let po prepovedi. Na zahodu so junaki njegovih filmov ostali enako neprilagojeni in neurejeni kot mladi junaki njegovih poljskih filmov.

Ta mesec smo si v ljubljanskem Kinodvoru imeli priložnost ogledati njegov zadnji film Nujno ubijanje (Essential Killing, 2010), zgodbo o domnevnem talibanu, ki zbeži iz ameriškega konvoja z ujetniki nekje na poljskem podeželju in beži skozi navidezno brezkončne gozdove, vse dokler ranjen in lačen ne umre. Izbira tako nepriljubljene osebe za glavnega protagonista (čeprav film namiguje, da je Mohamed morda nedolžen in da je tudi sam bil žrtev talibana) ni presenetljiva. Režiserjevi junaki so namreč vedno v sporu z okolico, pa naj bo to Poljska po lažnih demokratičnih obetih partijskega vodje Wladyslawa Gomulke, London konec šestdesetih let prejšnjega stoletja ali postkomunistični svet "vojne proti nasilju". Motiv konflikta z okolico je sicer pogost, posebnost junakov Skolimowskega pa je, da jih praviloma tudi gledalci ne vzljubimo pretirano.

Od nezadovoljnega študenta v zgodnjem poljskem filmu Bariera iz leta 1966 ("Kot študent sem se prodal državi. Zdaj pa bom sam izbral kupca," reče mladi junak. "Kdo vozi drage avtomobile? Ljudje, kot smo mi?"), pošastnega, a privlačnega tujca, ki ga igra v pretresljivem angleškem filmu Krik (The

Shout) iz leta 1978 Alan Bates, čigar krik ubija živali in ljudi, do nežnega vaškega bebca, ki ga v poljskem filmu Štiri noči z Ano (Cztery noce z Anną, 2008) po krivem obsodijo, da je posilil žensko, v katero se po izpustitvi iz zapora zaljubi. Njegovi junaki so plejada odpadnikov, nezadovoljnežev, zgub, prevarantov in zgubljenih duš.

V filmu Roke gor! komunistično Poljsko predstavlja tovorni vlak, v katerem so zaprti mladi junaki. Obujajo spomine na spolne avanture, obtožujejo drug drugega, da so se prodali, postali konformisti ali oportunisti, vlak pa drvi v neznano. Glavni junak (igra ga sam Skolimowski) je izgnan z univerze in iz mladinske organizacije zaradi ogromnega plakata Stalina, ki ga izdela s prijatelji. Zaradi napake ima Stalin na plakatu dva para oči. Partijski funkcionar jim reče: "To diši po zaroti...Te oči nimajo nog. Nekdo jih je dal tja gor."
Skolimowski v vsaj treh zgodnjih filmih igra Andrzeja, avtobiografsko figuro. Če je Poljska njegovih filmov dežela, v kateri je prva povojna generacija ostala brez idealov in perspektive, so krivci za tako stanje tako država kot mladi sami. V filmu Walkower (1965) je Andrzej boksar, ki sodeluje v tovarniških borbah, za tekmece pa si izbira boksarje, ki so slabši od njega. Poleg tega jih ustrahuje, da je njihov nadrejeni in tako še lažje doseže zmago. Film se konča tako, da se Andrzej vendarle odloči za borbo, sicer ulično, z močnejšim od sebe, ki jo seveda gladko izgubi. Andzreja na splošno v teh filmih pogosto pretepejo.

Po odhodu iz Poljske je v Belgiji leta 1967 posnel Le Depart z Jean-Pierrom Leaudom, nato se je nastanil v Londonu, kjer je leta 1970 posnel mojstrovino Deep End, rekviem za 'svingerski' London šestdesetih let. Gre za petnajstletnega Mikea, ki se zaposli v malce razdejanih termah v Londonu, kjer postane tarča poželjivih gospa srednjih let ter se popolnoma zaljubi v malo starejšo sodelavko Susan. Jane Asher v vlogi Susan je v kratkem krilu, belih škornjih in rumenem dežnem plašču s svojo zapeljivostjo, svobodo in nespoštljivostjo eno tistih deklet, ki so postala simbol in zaščitni znak Londona šestdesetih let prejšnjega stoletja. Takšni liki v izvedbi Asherjeve, Judy Geeson ali katere izmed drugih lepotic tistega časa so bili prikazani ne samo kot zaželeni, ampak tudi strah vzbujajoči, ogrožajoči: "ogrožale" so moralo mladih moških in moških srednjih let, bile so uničevalke družine, kršile so romantični deviški ideal dekleta.

Britanski filmi tistega časa, ki so se ukvarjali z življenjem mladih v Londonu, so imeli v glavnem konservativen podton. Običajno je šlo za kakšnega fanta, še pogosteje dekle z industrijskega severa Anglije, ki preizkusi življenjski slog zabav, pop glasbe in svobodne ljubezni, nato pa se razočarana vrne na sever. Podobno kot v starih biblijskih spektaklih Hollywooda so filmi prikazali "divje" navade tega časa, da bi jih obsodili, in skupaj z njimi dekleta, kot je Jane Asher.

Toda pri Skolimowskem zadeva ni tako enostavna. John Moulder Brown v vlogi Mika je obsesiven do te mere, da lahko razumemo pogosto kruto Susan, ki se s njim poigrava. In ko se mu na koncu ponudi priložnost, da z njo spi v velikem praznem bazenu, mu spodleti. "Oh, mamica," reče v solzah in noče pustiti Susan, da gre. Naključno (a brutalno) jo ubije, film pa se konča tako, da on v zdaj polnem bazenu plava nag z njenim truplom. Zgodba o prvi boleči fantovski ljubezni se konča z najbolj črnim humorjem. Skolimowski gleda tako na Susan (Jane Asher je s svojim strogim izrazom in brezsrčnostjo sijajna v tej vlogi) kot na Mika (Moulder Brown je upodobitev najstniške okornosti - ko se prvič srečata, pade oblečen v bazen) z ironijo. Bedne terme, v katerih učitelj telovadbe otipava najstnice, starci pa prihajajo, da bi lahko fantazirali o mladih strežnikih in strežnicah, so oguljen ostanek mitskega, spolno osvobojenega Londona šestdesetih let.

Mike v Deep Endu je morbidna različica tipičnega fanta iz zgodb o dozorevanju. Charles Crossley, ki ga v filmu Krik igra Alan Bates, pa je agent kaosa in stare magije, ki vdre v življenje nesrečnega mladega para na severni obali Anglije. Človek, ki je osemnajst let živel z avstralskimi domorodci in ubil svoje otroke ("Vedel sem, da bom nekega dne odšel," reče mirno med kosilom, medtem ko zelo natančno reže hrano na krožniku. "Nisem želel pustiti ničesar za sabo … Vas to moti, da sem ubil otroke?"). S pomočjo magije zapelje ženo (Susannah York) in jo spremeni v seksualno sužnjo. Uživa v poniževanju slabotnega moža (John Hurt) in občasno iz ust izpusti svoj morilski krik. Bates v morda svoji najboljši filmski vlogi igra lik, ki je norec, morilec, vsiljivec; je ultimativni tujec, ki s seboj nosi moč iracionalnega in nemogočega. Konča v psihiatrični bolnišnici, kjer še zadnjič izpusti svoj krik.

Tudi zunaj Poljske se je Skolimowski ukvarjal s poljsko tematiko. V še enem odličnem britanskem filmu, Delo na črno (Moonlighting, 1982), Jeremy Irons igra Nowaka, Poljaka, ki nadzoruje obnovo nekega londonskega stanovanja za svojega vodjo na Poljskem, ki morda spi z Nowakovo ženo. Od samih Angležev je odtujen ("Govorim njihov jezik, zato me je vodja izbral. Ne vem pa, kaj zares mislijo"). Ko na Poljskem uvedejo izredne razmere, to svojim trem sodelavcem zamolči. Tako se Nowak odtuji tudi od rojakov. Ironsov Nowak je študija človeka, ki mora vodilnemu, ženi, pa tudi sebi dokazati, da lahko konča tisto, kar je začel.

Tisto, kar zares zanima Skolimowskega, je človeška svoboda. Junaki zgodnjih poljskih filmov trpijo, ker spoznajo, da niso gospodarji lastne usode. Delavci v Delu na črno so žrtve tako Nowaka kot tudi skorumpiranega poljskega komunizma. Mladi par v Kriku je žrtev človeka, ki je neke vrste posrednik med staro plemensko magijo in sodobnim svetom, je pa tudi seksualni fašist, ki zahteva popolno podrejenost.

Z Nujnim ubijanjem je Skolimowski pokazal, da je njegov ikonoklazem še vedno na mestu. Ko ameriški vojaki pomotoma obkrožijo latrino na snežnem polju in zahtevajo od starca in njegovega psa, da se predata, ker mislijo, da je v latrini taliban, se vidi, da je tudi njegov črni humor še vedno na mestu. Skolimowski je ostal eden najbolj nepredvidljivih opazovalcev zgub in pregnancev v svetovni kinematografiji.

Andrej Gustinčič