Letošnja žirija je še posebej veliko pozornosti požela, ker v njej večino zasedajo ženske. Predsednici Cate Blanchett so se pridružile še burundijska pevka Khadja Nin, francoska igralka Léa Seydoux, ameriška režiserka Ava DuVernay in igralka Kristen Stewart, medtem ko moško manjšino zasedajo tajvanski igralec Chang Chen, francoski režiser Robert Guédiguian, ruski režiser Andrej Zvjagincev in kanadski režiser Denis Villeneuve.

Vendar pa je Blanchettova navzoče novinarje spomnila, da tokratna ženska večina v canski žiriji ni precedens. “Tokratna žirija ni prva z žensko večino. Ko me je programski direktor Thierry Fremaux vprašal, ali bi želela biti predsednica žirije, sem mu rekla, da bi si želela predvsem uravnoteženosti. Rekel mi je, da jo že imajo. V žiriji so namreč že bili štiri ženske in štirje moški. Jaz sem bila tista, ki je prevesila tehtnico. Se opravičujem (smeh).”

Predsednica je na klasičen očitek o pomanjkanju ženskih režiserk v tekmovalnem programu (v letošnjem so od 21 filmov zgolj tri posnele režiserke) odgovorila v pozitivnem duhu. “Spomnim se, da sta bila pred nekaj leti v tekmovalnem programu celo samo dva filma ženskih režiserk. Ampak od takrat so organizatorji v selektorsko ekipo povabili več predstavnic ženskega spola, kar bo na dolgi rok zagotovo spremenilo način, na katerega izbirajo filme. Ampak to se ne bo zgodilo čez noč. Bi si sama želela, da bi bilo predstavljenih več filmov ženskih režiserk? Vsekakor. Ali upam, da se bo to zgodilo? Zagotovo. Ampak zdaj imamo pred sabo to, kar imamo, in s tem se moramo soočiti. Filmov ne bomo gledali po narodni ali spolni pripadnosti. Ženskam ne bomo dali prednosti samo zato, ker so ženske, temveč jih bomo sodili kot ustvarjalke. Tudi sicer bi moralo biti tako.”

Gibanje MeToo mora biti večje od sedanjosti
Denis Villeneuve je opozoril, da ima lahko tako močan trend ženske enakopravnosti, ki ga je povzročilo gibanje #MeToo, tudi svoje pomanjkljivosti. “Vedno me žalosti, da neko dobo sodimo po trimesečnih ciklih. #MeToo mora po mojem mnenju biti gibanje, ki je večje od sedanjosti in ki mora trajati dalj časa. Njegov zanos ne sme zaznamovati samo letošnjega Cannesa, temveč tudi naslednjega in tako naprej.”

Film ti daje glas
Na konferenci si je eden izmed novinarjev privoščil lapsus, ko je postavil vprašanje, zakaj so filmi v današnjem času še vedno pomembni, vendar pa je k odgovoru pozval zgolj režiserje in režiserke v žiriji. “Torej naj igralke ne odgovarjamo, ker se nam sanja ne, kako odgovoriti na to vprašanje?” je v smehu vprašala Blanchettova. Villeneuve je nato ponudil svoj odgovor: “Žal človeštvo nenehno ponavlja iste napake in pripovedovanje zgodb je že od začetka zgodovine orodje, kako se spopasti s tem. To je danes bolj relevantno kot kdaj koli prej, še posebej zato, ker je pojem resnice v medijih v nevarnosti. V filmu gre za to, da poskušaš prenesti resnico na veliko platno, in to je v tem trenutku pomembneje kot kdaj koli prej.” Ava DuVernay je medtem v filmskem ustvarjanju vedno našla osebnejšo motivacijo. “Film ti daje glas. Tam, od koder prihajam, iz Comptona v Kaliforniji, ni bilo ničesar drugega, kar bi mi dalo usmeritev v svetu. Filmsko ustvarjanje mi je dalo prav to.”

Kako soditi Godarda? Nemogoče.
Žirija bo pri svojem delu pred nekaj dilemami. Najočitnejša je ta, kako soditi takšni ikoni svetovnega filma, kakršen je Jean-Luc Godard, čigar novi film The Image Book bodo morali postaviti ob bok aktualnim filmom mlajših ustvarjalcev. “Res je težko soditi nekoga, ki je bil tako vpliven v svetovnem filmu,” je na to odgovorila Blanchettova. “Kdo ve, kako bo videti njegov tokratni eksperiment. Ampak prepričana sem, bo njegov film prestal zob časa, tudi če ne osvoji zlate palme. Že na splošno se je težko postavljati v položaj nekoga, ki izdaja sodbe. To bo naš največji izziv. Poskušali bomo pozabiti na to, kdo je posnel kateri film in kakšna je preteklost teh režiserjev. Sodili bomo samo tisto, kar bomo videli pred sabo.”

Blanchettova je dodala, da je s tega vidika vsaka žirija že vnaprej obsojena na poraz. “Naša naloga je nemogoča. V vsakem primeru bomo razočarali. A čudovita stvar pri festivalu v Cannesu je, da imaš najprej to skupino zelo raznolikih ljudi v žiriji, ki poda svoje mnenje, nato pa še ločene odzive kritikov in občinstva. Vsako izmed teh občinstev bo v filmih našlo nekaj drugega. Gre za čudovit talilni lonec. Kot filmsko ustvarjalko me sicer ne zanimajo toliko nagrade, ampak proces ustvarjanja. Gre za dialog, ne samo med nami, umetniki v žiriji, temveč tudi s tistimi, ki so s svojimi filmi predstavljeni v tekmovalnem programu in zunaj njega.”

Za zlato palmo sta potrebni univerzalnost in brezčasnost
Kakšen bi torej po mnenju žirije moral biti film, ki lahko osvoji zlato palmo, najprestižnejšo nagrado Cannesa? Blanchettova je odgovorila: “Po neki definiciji bi to moral biti film, ki ima vse: izvrstno režijo, igro, fotografijo. Upam, da bo to film, ki se takšen ne bo zdel samo žiriji, ampak tudi gledalcem, in to tudi dolgo po tem, ko se festival konča.” Ava Du Vernay: “To mora biti film, ki ga zaznamuje njegov čas, ampak je hkrati tudi brezčasen. To, da se lahko poistovetim z liki, ne glede na to, v katerem delu sveta živijo. Da izražajo univerzalna čustva, a da skozi takšno univerzalno na površje pride tudi izredna partikularnost. Upam, da bomo tokrat našli kaj takšnega.”

Kristen Stewart, ki je tokrat prejela nekoliko manj pozornosti kot na drugih tovrstnih dogodkih, pa medtem meni, da gre za mnogo globlje in bolj čustveno spoznanje. “Film, ki osvoji zlato palmo, se te mora globoko dotakniti. Pomembno je, da tak film zdrži zob časa, in to ne samo naslednjih 10 let, temveč še nadalje, morda celo večno. In mislim, da ti mora med gledanjem filma takoj biti očitno, da gre za tak film. Ne vem pa, ali bomo kakšen tak film videli tudi z našo žirijo.”

Tokratna žirija bo zaradi spremembe urnika sicer nagrade namesto tradicionalne podelitve na nedeljski večer podelila prihodnjo soboto, 19. maja.

Iz Cannesa