Orange Is the New Black je serija v trinajstih enournih epizodah, ki jo je Netflix - tako kot nedavno Arrested Development ali denimo House of Cards - julija ponudil v enotnem "paketu" (celo prvo sezono se da kadar koli plačati in videti na spletu). Ameriški recenzenti so nad nadaljevanko, ki je posneta po istoimenski avtobiografiji, torej po (bolj ali manj) resničnih dogodkih, skoraj enoglasno navdušeni: Rolling Stone jo opisuje kot "zares briljantno", Esquire magazine pa suvereno piše, da je to absolutno najboljša nova stvar trenutno na televiziji, ki v sebi nosi "zametek nove forme, morda celo novega žanra".

Dogajanje v Orange Is the New Black je večinoma ujeto med stene ženskega zapora Litchfield v zvezni državi New York, kjer mora naša protagonistka, Piper Chapman (Taylor Schilling), prestati 15-mesečno zaporno kazen. Dobro situirano, izobraženo Newyorčanko, ki se preživlja z izdelovanjem organskega mila in se je pravkar zaročila s svojim prijaznim, precej neškodljivim fantom Larryjem (Jason Biggs), je namreč nekega dne dohitela lastna preteklost: nekdanja ljubimka Alex (Laura Prepon), ki je Piper ni videla že deset let, jo je v zameno za nižjo zaporno kazen navedla kot svojo partnerico pri tihotapljenju drog.

Piper, ki bi se rada izognila javnemu škandalu, privoli v zaporno kazen, ki bo poravnala njen dolg do države. Življenje za zapahi se seveda izkaže za napornejše, kot je pričakovala: zapornice se delijo na klike belk, Latinskoameričank, temnopoltih in "drugih" (to so Azijke in upokojenke), in Piper se uspe na vsakem koraku zameriti kateri izmed njih. Že v prvem tednu jo tako - zaradi neprevidne pripombe šefici kuhinje, češ da je hrana zanič - sojetnice skoraj do smrti izstradajo. (Seveda se izkaže, da je pristala v istem zaporu kot Alex, kar je prav tako močan vir napetosti ...)

"Bela punca" kot trojanski konj za bolj zanimive zgodbe
"Piper je na neki način moj trojanski konj," je Jenji Kohan, avtorica serije, nedavno izjavila v pogovoru za National Public Radio. "Ne moreš kar tako priti na televizijsko mrežo in jim prodati serije, ki temelji na fascinantnih zgodbah temnopoltih in latinskoameriških žensk, pa še starih žensk in prestopnic. Ampak če vzameš belko, ki je v zaporu kot riba na suhem, in ji nato slediš na vsakem koraku, lahko razširiš svoj spekter za najrazličnejše zgodbe." V skladu s to taktiko tako v vsaki epizodi prek spominskih prebliskov izvemo življenjsko zgodbo katere izmed zapornic, vključno s tem, kakšen zločin jo je pripeljal za zapahe. "Punca iz soseščine, kulska blondinka, je najlažja "vstopna točka"," pravi Kohanova, ki je, mimogrede, tudi avtorica Showtimeove serije Gandža (Weeds).

Številni kritiki so prav posebej pohvalili realističnost likov v OITNB-ju: zapornice so praviloma pretežke, zgubane, imajo od metamfetamina razjedene zobe, uničene lase in sivkasto kožo - skratka, niso ravno tip protagonistk, s kakršnimi se dandanes "prodaja" tv-nadaljevanke.

Dominikanska igralka Dascha Polanco, ki v seriji igra eno izmed zapornic, Dayanaro, je v nedavnem pogovoru za tiskovno agencijo AFP razmišljala o tem, kako redko dandanes na televiziji vidiš serijo o ženskah, ki so jo ustvarile ženske in ki obenem žensk ne definira samo po njihovem odnosu do fantov, mož, otrok ali novih čevljev. "V tem pogledu "Orange" orje ledino. Tukaj ne spremljamo ženske, ki se mora ubadati z gospodinjstvom in svojim zakonom. Opravka imam z resničnim življenjem." Sama je seriji hvaležna tudi zato, ker ji je pomagala uspeti v industriji, ki od žensk sicer zahteva manekenske postave in popolne obrazne poteze.

Pretres družbe, seksualnosti in človeške narave
OITNB k sreči ni serija o pomehkuženi belki, ki se mora za zapahi naučiti biti bolj zakrknjena od vsake stokilogramske morilke, ki ji prekriža pot. Serija načenja celo vrsto tematik, od tega, kako privilegirani beli ljudje višjega srednjega razreda svoje lagodno življenje jemljejo za samoumevno, pa do tega, kako hitro se ti svet sesuje, ko te prikrajšajo za materialne dobrine, na katere si navajen. Prav tako ključna tema je moč: pazniki uveljavljajo svojo premoč nad zapornicami, te pa druga nad drugo; obenem se razkrije, kako lahko si usodo oz. javno podobo zapečatiš že z najmanjšo napako ali pripombo. Za konec je tu še razmislek o tem, kako preteklosti nikoli zares ne pustimo za seboj, pa naj smo še tako mislili, da smo določeno obdobje svojega življenja prerasli.

Rasna segregacija še vedno velja
Avtobiografijo, po kateri je serija - menda precej rahlo - osnovana, je leta 2010 izdala Piper Kerman; njena knjiga tematizira predvsem težave, na katere je naletela ob "iskanju svojega mesta v zaporniškem ekosistemu". "Ko prvič stopiš v to strašljivo novo skupnost, v kateri boš odslej živela, je rasa ključno merilo razvrstitve," je ob izidu knjige povedala Kermanova, ki je morala sedeti zato, ker je pri 24 letih, leta 1993, na letalo odnesla kovček, natrpan z denarjem od prodaje drog. "Sčasoma pa je rasa vse manj pomembna. Služba v električni delavnici mi ni bila dodeljena po ključu rase; med sodelavkami sem imela tako belke kot tudi Latinskoameričanke in Azijke."

Kermanova zdaj sebe definira kot "nekdanjo lezbijko"; svojo zaporno kazen je leta 2004 začela služiti v zaporu Danbury v Connecticutu. Pozneje je postala borka za pravice zapornic in je danes tudi v odboru Zveze ženskih zaporov.

Za letošnje emmyje je prepozno, počakati bo treba na 2014
OITNB je Netflix julija izdal brez tistega pompa, ki je spremljal njihova "paradna konja", House of Cards s Kevinom Spaceyjem v glavni vlogi ali Arrested Development, ki je po zaslugi svojih prvih treh sezon na Foxu že tako ali tako imela četico skoraj fanatičnih častilcev. Obe seriji sta julija pisali zgodovino, ko sta si kot prvi prek spleta predvajani seriji v zgodovini zaslužili nominacije za emmyja: House of Cards se poteguje za devet kipcev, Arrested Development pa za tri. No, Rolling Stone je že napovedal, da bo serija OITNB, ki je izšla prepozno, da bi še prišla v poštev za letošnje nominacije, v tem času leta 2014 imela "prav toliko nominacij kot njen starejši brat (House of Cards, op. n.)".