Film se osredotoča na zgodbe štirih ljudi, ki jim je med drugim skupno življenje na železniških postajah. Scenaristka 50-minutnega dokumentarca Neva Kodelja je poskrbela za spretno dramaturško prepletanje in dopolnjevanje zgodb o Mariji Painkiher Mihajlovič, Henriku Zadelu, Slavici Šabanovič in Enesu Ahmedoviću.
Poroka, smrt in in iskanje gorskih zgodbMarija Painkiher Mihajlovič se je vselila v staro železniško čuvajnico na Verdu po poroki z drugim možem. Pri tem pa ni šlo za poroko iz ljubezni, ampak je predstavljala sklenitev zakona le rešitev za Marijo, saj je tako dobila streho nad glavo. Sem se je preselila iz Štajerske, kasneje pa je na Verdu ostala sama, ko je mož tragično utonil. A kot pravi sama, je že navajena, če je človek rojen 13. v mesecu, je njegovo življenje zgolj skupek nekih nesrečnih okoliščin.
Henrik Zadel živi na železniški postaji na Bledu, zase pa pravi, da je navaden romar in da ga vedno nekaj žene naprej. Hodi, se uči in čeprav ni izobražen, ima za sabo šolo življenja. Kljub svojim letom je zagrizen ljubitelj gora in lovec na zgodbe, ki ga čakajo v stenah.
Optimizem in upanje v novo zgodbo
Tretja zgodba se posveča Slavici Šabanovič, ki se je leta 1981 iz Leskovca preselila v Slovenijo in se zaposlila na železnici kot čistilka. Romkinja, ki je nosilka življenjske energije, vitalnosti in optimizma, živi na železniški postaji v Kanalu.
Enes Ahmedović, ki vlake zelo dobro pozna, je od devetega leta naprej vedno bežal na njih in z njimi. Ob tem je prehodil pot poboljševalnice do zapora na Dobu, danes pa živi brez dela in velikih možnosti za nov začetek. Vendar Enes, ki živiina železniški postaji Ruše, kljub temu upa, da pride z novim jutrom drugačna zgodba.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje