Režiserka v zmagovalnem filmu tematizira vrnitev 26 umetnin, ki so bile v času francoske kolonizacije ukradene kraljestvu Dahomej, zdajšnji državi Benin. Diop je na novinarski konferenci pred dnevi rekla, da je vrnitev 26 umetnin od 7000, kolikor so jih ukradli, ponižujoče dejanje.

Z zmagovalnim filmom se odpirajo vprašanja za številne države, nekdanje kolonizatorke, ki imajo že vrsto let velike težave z vračanjem umetnin. Vedno znova znajo našteti razloge, zakaj je bolje, da ti zakladi ostanejo, kjer so, zelo nerade pa slišijo vprašanje, zakaj niso tam, kjer so bili ustvarjeni.

V film ujete tančine kompleksne težave
Film se začne v trenutku, ko 26 umetnin, ki so jih kolonizatorji leta 1892 odnesli iz Dahomeja, leta 2021 potuje iz Pariza spet domov. V Beninu zavlada prava evforija, ki pozneje preide v zelo vsebinsko razpravo študentov, ki lastne zgodovine ne poznajo, sporazumevajo pa se v francoščini, saj jih njihovega jezika niso naučili.

Izobraževalni sistem je tako rekoč kuriran s pogledom Zahoda. Kaj čutiti do vrnjenih ukradenih predmetov, za katere do nedavnega še niso slišali? Je njihova identiteta odvisna od teh umetnin ali nematerialne dediščine, običajev?

Filmarka v svojem dokumentarcu ujame vse odtenke kompleksne težave, ki odpira številna vprašanja in občutke, od vsesplošnega zadovoljstva, da so umetnine spet doma, do besa in ponižanja, zakaj bi morali biti veseli, da jim francoski predsednik Emmanuel Macron pokroviteljsko vrača peščico tistega, kar je že stoletja njihovo.

Metafizična razsežnost filma je glas umetnin
Diop je želela po lastnih besedah to problematiko predstaviti na čim bolj otipljiv način, da bi tako prebudila kolektivno pozabo beninskega ljudstva, ki zdaj tudi s pomočjo vrnjenih predmetov stopa v stik s svojo dediščino. Kot se vpraša eden od študentov, zakaj moram citirati Platona ali Aristotela, da me jemljejo resno?

Kot je še povedala na novinarski konferenci pred premiero filma, je njegova metafizična razsežnost glas umetnin, ki iz zamolklih globočin spregovorijo kot duša naroda. To je narod, ki si mora ponovno prisvojiti svojo zgodovino, ne glede na vse politične agende, in v njej najti nov ponos. Diop velja za ustvarjalko z jasnim stališčem, za katero si vzame čas, ne le v filmu, tudi na novinarski konferenci. Svoje poglede in odločitve zna pojasniti artikulirano, podkrepljeno z dejstvi, in se ne zateka v krilatice, da je že vse, kar je hotela, povedala v filmu, naj ta spregovori zase in podobno.

V Parizu leta 1982 rojena Mati Diop se je v zgodovino svetovne kinematografije vpisala kot prva temnopolta režiserka, ki je leta 2019 s filmom Atlantics prejela grand prix v Cannesu. Sicer pa je z zmago filma Dahomej drugo leto zapored na Berlinalu slavil dokumentarec, po lanskem francoskem Adamantu Nicolasa Philiberta.

Srebrni medved, velika nagrada žirije, je šel torej v roke južnokorejskega režiserja Honga Sangsooja za film Yeohaengjaui pilyo (Popotnikove potrebe) z Isabelle Huppert v glavni vlogi. Srebrnega medveda, nagrado žirije, je za film L'empire (Imperij) prejel režiser Bruno Dumont. Srebrnega medveda za najboljšo režijo je prejel Nelson Carlos De Los Santos Arias za dokumentarni film Pepe.

Srebrnega medveda za najboljšo glavno vlogo je prejel Sebastian Stan za film A different man Aarona Schimberga. Srebrnega medveda za najboljšo stransko vlogo je prejela britanska igralka Emily Watson za Small Things like These v režiji Tima Mielantsa.

Srebrnega medveda za najboljši scenarij je prejel Matthias Glasner za film Sterben, ki ga je tudi režiral. Srebrnega medveda za izjemen umetniški dosežek je prejel Martin Gschlacht za fotografijo za film Des Teufels Bad v režiji Veronike Franz in Severina Fiale.

Zlatega medveda za kratki film je prejela argentinska produkcija z angleškim naslovom An odd turn Francisca Lezame. Srebrnega medveda za najboljši kratki film je prejela kitajska produkcija z angleškim naslovom Remains of the hot day Venčjan Džang.

Programski direktor festivala Carlo Chatrian, ki je letos še zadnjič v tej funkciji, je sicer v glavni tekmovalni program uvrstil 20 filmov.

V igri za medvede so bili Another End (r. Piero Messina), Architecton (r. Viktor Kosakovski), Black Tea (r. Abderrahmane Sissako), La Cocina (r. Alons Ruizpalacios) in Dahomej (r. Mati Diop).

Nadalje še A Different Man (r. Aaron Schimberg), L'empire (r. Bruno Dumont), Gloria! (r. Margherita Vicario), Hors du temps (r. Olivier Assayas) In Liebe, Eure Hilde (r. Andreas Dresen), Keyke mahboobe man (r. Behtaš Sanaiha in Marjam Mogadam), Langue Etrangere (r. Claire Burger) in Me el Ain (r. Meryam Joobeur).

Sorodna novica Prepoved potovanja za Mogadam in Sanaiho: po vodstvu Berlinala so se oglasili še iranski filmarji

V glavnem tekmovalnem programu so bili še filmi Pepe (r. Nelson Carlos De Los Santos Arias), Shambhala (r. Min Bahadur Bham), Kleine Dinge wie diese (r. Tim Mielants), Sterben (r. Matthias Glasner), Des Teufels Bad (r. Veronika Franz in Severin Fiala), Vogter (r. Gustav Möller) ter film Yeohaengjaui pilyo (r. Hong Sang-soo).

Sicer ni bilo zelo izrazitega favorita, a največkrat se omenja iranski film Keyke mahboobe man (Moja najljubša torta). Režiserjema filma Marjam Mogadam in Behtašiju Sanaihi so oblasti v domovini še pred začetkom letošnjega Berlinala izrekle prepoved zapuščanja države in jima odvzele potna lista.

V glavnem tekmovalnem sporedu festivala so bile zastopane produkcije iz 30 držav, pri čemer je 19 filmov v Berlinu doživelo svetovno premiero. Šesterico filmov so režirale ali sorežirale ženske, kar je toliko kot leto poprej. Deveterica filmarjev pa je svoje stvaritve že predstavila na katerem od preteklih Berlinalov, šesterica od teh v tekmovalnem programu, so sporočili z osrednjega nemškega filmskega festivala.

O prejemnikih medvedov je odločila žirija, ki ji je letos predsedovala mehiško-kenijska igralka Lupita Nyong'o. Člani žirije so bili še ameriški režiser in igralec Brady Corbet, režiserka, producentka, scenaristka in igralka iz Hongkonga Ann Hui, nemški režiser Christian Petzold, španski režiser Albert Serra, italijanska igralka Jasmine Trinca in ukrajinska pisateljica Oksana Zabužko.

Sorodna novica Berlinale bo v prihodnjih letih iz finančne stiske reševala Američanka Tricia Tuttle

V aprilu bo vodenje Berlinala po petih letih od tandema, ki ga sestavljata Carlo Chatrian in Mariette Rissenbeek, prevzela Tricia Tuttle, ki je bila prej na čelu londonskega filmskega festivala.

Kako si festival zamišlja 54-letna Američanka, še ni povsem jasno, a na dosedanjega programskega vodjo Chatriana so kljub nekaterim glasnim podpornikom vedno znova letele kritike o nesposobnosti sondiranja filmskega terena, pa o tem, da je skrenil z bolj zvezdniške poti, na koncu je bilo narobe tudi to, da v vsem tem času ni napredoval v znanju nemškega jezika.