"Oboje pa povezuje izročilo prednikov z našo dobo in tradicijo preteklosti s sodobnimi oblikami kulturnega izročila," še opisuje. Film je nastal v RTV-jevi produkciji Uredništva dokumentarnih oddaj, predstavlja pa do zdaj najbolj obsežno in strnjeno filmsko predstavitev dediščine zvonov na Slovenskem.

Doblehar, ki je umetnostni zgodovinar ter etnolog in kulturni antropolog, pravi, da film predstavlja bogato dediščino zvonov, ki pomenijo zvočno identiteto slovenske kulturne krajine ter so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo.

Po premieri v ljubljanskem Kinodvoru je povedal, da je od osnovne šole pritrkovalec, "tudi študiral sem različne karakteristike zvonov. Režiser Aljaž Bastič, s katerim sva bila sodelavca in v isti pisarni, ve, da sem v službenem času večkrat na Youtubu poslušal zvonove." Prav YouTubov kanal o zvonovih, ki ga ustvarjata Dominik Malovrh in Denis Božović, je postal ena od spodbud za film, ki so jo v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija z veseljem sprejeli.

Direktor fotografije pri filmu je bil Bernard Perme, ki je pojasnil, da je bilo snemanje velik izziv tako zaradi hoje v zvonike z vso filmsko opremo, kot so kamere in luči, kot zaradi pomanjkanja prostora v njih.

Režiser Aljaž Bastič je povedal, da je film vedno kolektivno delo, ob čemer je opozoril denimo na vrhunsko tonsko mešanico. Posebne povezave z zvonovi sam ni imel, tematika ga je pritegnila, ker so zvonovi del etnološke dediščine. Gre za njegov prvi dokumentarni film v RTV-jevem dokumentarnem uredništvu. Takoj mu je bilo jasno, da mora ta film imeti zelo izrazito zvočno podobo. "Ljudje jih običajno pravzaprav slišimo, nikoli ne vidimo. Zato sem vedel, da želim veliko povedati skozi zvok. Vsa glasba je diegetska, se pravi neposredno vsebinsko vezana na film," opisuje režiser filma.

"Kot vsi cenimo zvok zvonov in zvonjenja, zelo pogosto cenimo tudi takrat, ko to zvonjenje izzveni in nastane malo tišine. Tudi za film se mi zdi zelo dragoceno, kot tudi sicer pri avdiovizualnem ustvarjanju, da ne podcenjujemo gledalcev in jih ne bombardiramo nenehno z zvoki, z neko glasbo, ki pogosto manj pove oziroma več vzame," opisuje režiser.

Nekoč so bili zvonovi označevalci poteka delovnega dne
Ko ročne ure še niso bile dostopne širšemu prebivalstvu, so bili zvonovi nepogrešljivi oznanjevalci dogodkov in označevalci poteka delovnega dne. Še danes denimo ob sobotah ob 15. uri (v poletnem času ob 16. uri) z vsemi zvonovi zvoni delopust ter s tem naznani konec dela in začetek priprav na nedeljo, ki je dela prost dan, pa spomni Doblehar.

Z zvonom so nekoč pozvonili kot znak zapiranja mestnih vrat ali kot budnico za rudarje, opozarjali so tudi na nevarnost požarov in vremenske hude ure, ko so zvonili na poseben način – bíli so plat zvoná. Zvonjenje ima po njegovih besedah tudi pomembno družbeno povezovalno vlogo, saj se je oglasilo ob osvoboditvi Ljubljane 9. maja 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije 26. junija 1991. "Simbolna in praktična vloga zvonov je bila v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče, s čimer posegamo na področja zakonskih ureditev, vrednostnih sodb in političnih preferenc," razlaga Doblehar.

Že na začetku filma tudi vzpostavijo ta "konflikt" med "urbanim pogledom na svet in z bolj konservativnim pogledom na svet, ki izvira iz religioznih krogov," pravi Bastič. "Zvonove po navadi povezujemo s tradicijo, konzervativnim okoljem in pravzaprav v filmu tega ne skrivamo. Večkrat omenimo, da nekatere zvonovi tudi motijo, da je to tema, ki na nek način lahko tudi razdvaja. Meni je bilo pomembno izraziti, da pa je to topika, ki je prisotna v našem okolju – ali nas razdvaja ali nas združuje."

Zato je že v začetni sekvenci vzpostavil v zvočni podobi konglomerat zvonjenja, namrgodenost vseh možnih zvokov, kar opisuje kot "mini" kritiko na različne odzive na zvonjenje – ali je preglasno ali ga je preveč. "Ampak nismo pa želeli tega polemično odpirati, ker to tudi ni bil namen filma," poudarja ob tem.

Od ulivanja zvonov do koncertov
Film po besedah scenarista niha med čustvenimi, estetskimi prvinami, dediščinskimi prvinami in tehnologijo, ki je nujno povezana z vlivanjem zvonov. Pogled usmerjajo v širok nabor tem, vezanih na zvonove: to so ulivanje v edini slovenski livarni zvonov Omco Metals v Žalcu, ki ga predstavlja Janez Žolnir, dvig novega zvona v Šturjah s kolavdatorjem Martinom Šuštarjem, pritrkavanje v Šentvidu pri Stični in na Brezovici pri Ljubljani, o čemer govorijo Janez Bijec, Jože Mehle in Tilen Artač, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih platformah z Dominikom Malovrhom.

Raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU osvetljuje vodja Glasbenonarodopisnega inštituta Mojca Kovačič, ki je iz te teme doktorirala, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu pa oriše Marjan Malovrh, zvončarsko obrt v Gorjah predstavljata domačina Tomaž Bregant in Anton Poklukar. Ena od osrednjih tem je tudi zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem, kar je v filmu pojasnila skladateljica Nana Forte, njeno in Gallusovo skladbo pa je izvedel Zbor Slovenske filharmonije, in koncert za zvonove skladatelja Lorenza Barberja, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Dogodek je predstavila pobudnica in producentka projekta Veronika Brvar.

"V slovenskem kulturnem izročilu so zvonovi izjemno zapisani v glasbo, v literaturo, v zvočno podobo krajev, religijsko izkušnjo in so zelo povezani s človeškimi življenji. Ljudje so bili na neki način od njih praktično odvisni, na drug način pa so jim pomenili simbol praznovanja, lepih trenutkov v življenju, zato so na odvzem zvonov gledali zelo čustveno," opisuje Doblehar. Film namreč omenja tudi to tematiko – kako so zvonovi v zgodovini izginjali.

"Ker so bili zvonovi uliti iz brona, so prišli prvi na misel oblastem"
V času prve svetovne vojne so potrebovali veliko surovin, denimo brona, predvsem za topovske krogle in za vlivanje topov. Tisto, kar je bilo največje in najbolj pravzaprav donosno, so bili zvonovi. Ker so bili zvonovi vedno uliti iz brona, so prišli prvi na misel oblastem: avstro-ogrskim oblastem ali pa italijanskim na Primorskem.

"Zato so naredili popise zvonov in zgodilo se je, da je pri župnijski cerkvi ali pa v kakšni pokopališki kapeli ostal samo en zvon in še to najmanjši. Redko se je zgodilo, da so se ohranili vsi zvonovi. Tak primer je eden v Crngrobu ali pa na Blejskem otoku. Napoleonovi vojaki so želeli zvonove vzeti, ampak so prišle, kot pišejo v kroniki, pogumne Blejke, se uprle in pregnale vojake," pojasnjuje Doblehar.

Mimogrede, danes najtežji bronasti zvon v Sloveniji je na Sveti gori nad Gorico in tehta približno 4,5 tone, tisti v ljubljanski stolnici pa je težak 3,5 tone. Veliki zvon v cerkvi v Polju v Ljubljani pa je jeklen in je s skoraj šestimi tonami najtežji na Slovenskem.

Poseben poudarek v filmu je namenjen pritrkavanju, ki se mu v okviru raziskovanj slovenske ljudske glasbe že desetletja posvečajo na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Pritrkavanje je muziciranje, ki ga izvajajo z ročnim udarjanjem kembljev na obode zvonov po kompleksnih ritmičnih obrazcih. Kot opisuje Doblehar, je to slovesen način uporabe zvonov, ki spremlja pomembne cerkvene praznike in druge dogodke, po slovenskih pokrajinah je dobilo tudi domača poimenovanja (klenkanje, trjančenje, penkanjein drugi izrazi) in izoblikovali so se različni glasbeno-izvajalski načini.

Veljalo je, da je pritrkovanje tipična slovenska posebnost
Nekdaj je veljalo, da se pritrkavanje kot ljudska glasba prenaša iz roda v rod v okviru moške družinske tradicije. Danes na zvonove muzicirajo pritrkovalke in pritrkovalci vseh generacij, učenje pa je bolj institucionalizirano, saj so vajam namenjeni uglašeni kompleti miniaturnih zvonov, organizirani pa so tudi krožki, poletne šole in različne delavnice. Na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU sta se s pritrkavanjem strokovno ukvarjala zlasti Julijan Strajnar in Zmaga Kumer in veljalo je, da je to tipična slovenska posebnost.

Po besedah režiserja zvonovi tako niso samo tema, ki bi izhajala iz področja religije, ampak je absolutno širša, večplastna, povezuje se tudi z literaturo, če pomislimo denimo na delo Notredamski zvonar. "Bodisi na tem simbolnem, abstraktnem pomenu, bodisi na globoko v vsebinskem pomenu so zvonovi del številnih umetnostnih smeri, navdihujejo mnoge glasbenike. Dragoceno mi je to, da smo imeli možnost sodelovati z zborom Slovenske filharmonije in z Nano Forte, ki je ena izmed najboljših slovenskih zborovskih skladateljic," še pove.

Tudi če nisi verujoč, te tema spremlja, je prepričan režiser. "Že s tega vidika je bilo zanimivo zvonove spoznavati in zdi se mi, da bolj kot spoznavaš teme, ki te na neki način najprej vznemirjajo ali pa tudi razdvajajo, hitreje prideš do poglobljenega razumevanja sveta okrog sebe."