Najnovejši film s podpisom Kena Loacha se popolnoma ujema z režiserjevo "znamko": Medtem ko vas ni bilo je pripoved o stiskah delavskega razreda, pred gledalca razprostrta na trezen, rigorozen način, predvsem pa z ogromno empatije do prikazanih likov. Ob 20.05 ga lahko kot Film tedna ujamete na prvem programu Televizije Slovenija.

Film, za katerega je scenarij napisal Loachev redni sodelavec Paul Laverty, je še ena zgodba o običajnih ljudeh, ki bi si radi ustvarili dostojno življenje, a jim to sistem onemogoča na vsakem koraku. Svojo kritiko nepremostljivega prepada med revščino in blaginjo začenja v približno enakem razpoloženju in kontekstu kot pred nekaj leti uspešnico Jaz, Daniel Blake – in morda zaradi tega film deluje za odtenek manj radikalno kot prejšnji.

Sorodna novica Medtem ko vas ni bilo

Prekarno delo: veliko dolžnosti, malo pravic
Ricky in Abby sta od gospodarskega zloma leta 2008 v dolgovih in menjata službe, da bi se izkopala iz dolgov in odplačala kredit za hišo. Rickyju se nenadoma nasmehne priložnost za novo službo v dostavnem podjetju. Gre za delo prekarnega značaja, brez pravih delovnih pravic, delovne zaščite, prave plače, delovnih ur …

Ricky tako postane nekakšen samostojni podjetnik, ki dela za franšizo odtujene korporacije in je na videz popolnoma odvisen od samega sebe. Seveda pa v resnici ni tako. Ko njegova sicer trdna in ljubeča družina zabrede v težave zaradi najstniškega sina, se pokažejo pomanjkljivosti in slabosti tako imenovanega samostojnega podjetništva in prekarnega razmerja, ki ni nič drugega kot nova oblika izkoriščevalskega odnosa kapitala do dela.

Kenu Loachu bi sicer težko kdo očital subtilnost poante – a če že ne na ideološki, je pretanjen vsaj na intimni ravni. Turnerjevi pred nami zaživijo kot resnična družina, kot ljudje, ki doživljajo trenutke nezapletene sreče in obdobja globokega obupa. Od Loacha seveda ne pričakujte spravljivega konca, ki bi ponujal odvezo, kaj šele katarzo, ki bi prinesla olajšanje – v resnici je še veliko huje: njegovi junaki lahko pričakujejo le neskončno kopičenje vedno istega.

Medtem ko vas ni bilo ne pomeni ničesar novega za opus 82-letnega neutrudnega borca britanske levice: véliki dosežek njegovega filmskega aktivizma je brbotajoči občutek jeze, s katerim vas bo navdal film.