"Prihodnost bo fantastična, moramo samo narediti ta premik v glavi."

V kinih art mreže v Sloveniji že lahko ujamete islandski film Bojevnica režiserja Benedikta Erlingssona, ki ga je z nagrado vodomec okronala tudi žirija lanske izdaje festivala Liffe. Na vse daljšem seznamu priznanj za Bojevnico je tudi nagrada lux Evropskega parlamenta.

Režiser Erlingsson je nase opozoril že z malce ekscentričnim, humornim prvencem Zgodbe o konjih in ljudeh (2013). V drugo se je nameril "posneti film o reševanju sveta", pravi v šali, češ da je to konec koncev ravno tista glavna hollywoodska mantra.

Skrivna identiteta neke učiteljice petja
Islandsko-francosko-ukrajinska koprodukcija je pripoved o Halli, petdesetletni ženski neodvisnega duha, ki za kuliso dnevne rutine živi dvojno življenje. Na skrivaj je namreč tudi okoljevarstvena aktivistka in mojstrica sabotaže, ki se bojuje proti industriji aluminija. Njene intervencije postajajo vse drznejše in uspe ji celo zaplesti pogajanja med islandsko vlado in korporacijo, ki gradi novo talilnico. Obenem pa se zanka okrog Halle seveda oži. Dodatne skrbi ji povzroča tudi obet izpolnitve življenjskih sanj: posvojitvena agencija ji je sporočila, da jo v Ukrajini čaka deklica. Kako se bo materinstvo vključilo v Hallino skrivno življenje?

Bojevnica je zmes parodije akcijskega filma, komedije, pravljice in drame. Nezgrešljiva sta predvsem njena okoljevarstvena razsežnost in sporočilo, da se posameznik lahko in mora postaviti zoper korporacije, ki dobiček postavljajo pred ohranitev narave. Podnebne spremembe so po režiserjevem mnenju priložnost za spremembo mišljenja, za nov tip politike, ki ne bi obljubljala več, temveč manj. Manj nakupov, manj potovanj in manj stvari ‒ ter več kulture. Vsekakor pa je fatalizem najslabši pristop: "kajti če bomo padli, naj pademo vsaj v boju".
Več pa v spodnjem intervjuju.

Vaš prvi celovečerec, Zgodbe o konjih in ljudeh, je bil kritiško izredno dobro sprejet in bil tudi nagrajen na več festivalih. Ste zato v zvezi z drugim filmom čutili večji pritisk, da se dokažete? Ali pa je drugič precej lažje ‒ tako glede pridobivanja finančnih sredstev kot tudi glede večjega vnaprejšnjega zanimanja festivalov in občinstva?
Vse je težko! Posneti prvi film, posneti drugi film – vedno obstajajo kake prepreke, ampak tudi angeli, ki ti bodo pomagali. Sam na Bojevnico niti ne gledam kot na svoj drugi film. Prihajam iz gledališkega sveta, kjer sem bil že igralec, režiser, vse mogoče: za seboj imam ogromno predstav, veliko vaje. Vem, kako je videti kariera, in kariera je skupek uspehov in polomij. Če nisi doživel nobene polomije, nimaš prave kariere. Sam nisem čutil nobenega pritiska v zvezi z drugim filmom, se je pa ogromno ljudi prišlo z mano pogovarjat o svojih strahovih in tremi. Ampak predstavljajte si, da bi bil moj prvi film polomija! Potem bi se bilo šele težko lotiti drugega. Tretje možnosti pa ni. Če hočeš biti prestrašen, si vedno lahko prestrašen.

Pri tem filmu ste prvič sodelovali tudi kot producent. Ukvarjanje z neumetniškimi platmi ustvarjanja filma je dodatno breme. Ste si ga naložili, ker želitr imeti popoln nadzor nad procesom nastajanja?
Temu lahko rečete čudaškost, ki izvira iz gledališča in iz moje obsedenosti z nadzorom, če hočete. Žene me tudi želja po učenju, želja, da bi bil strokovnjak za neko področje, da bi imel pooblastila za težke odločitve, če je te odločitve že treba sprejeti. Res sem imel srečo, da sem spoznal Marianne Slot (producentka, ki redno sodeluje z Larsom von Trierjem, op. n.) in Carine Leblanc, ki sta bili moji učiteljici, partnerki in angela. Je bilo pa ta film težko financirati, čeprav je bil moj prejšnji film tako uspešen – predvsem zato, ker je šlo za relativno drag projekt, pa tudi vsebinsko smo naleteli na veliko ugovorov.

Biti hkrati režiser in producent seveda pomeni žongliranje več vlog, ampak na neki način je ravno to bistvo filmskega ustvarjanja. Vsi pomembnejši islandski režiserji pred menoj so bili tudi producenti svojih del. Celo za Charlieja Chaplina lahko trdimo isto.

Glede na to, kako majhna država je Islandija, je njena sodobna filmska produkcija v tujini zelo dobro znana in priljubljena ter redno zastopana na velikih festivalih. Vsi poznamo filme Baltasarja Kormákurja, Dobrodušnega velikana Dagurja Kárija, Grímur Hákonarson je obiskal Slovenijo ob premieri Ovnov, O konjih in ljudeh je bil festivalska uspešnica, in tako dalje. Je za takim uspehom kaka domišljena strategija, močna državna podpora?
Ljudje so me že spraševali, kako to, da tako majhna država na leto producira od pet do sedem celovečernih filmov, poleg tega pa še nekaj dokumentarcev in kratkih filmov. In večina teh filmov je precej vidnih, dobro so profilirani na mednarodnih festivalih. Imamo morda kaj takega v vodi?

V resnici nimam nobenega dokončnega odgovora. Mogoče gre pač za val islandskega filma, morda imamo trenutno srečo s pripovedovalci zgodb. Mislim, da je bistveno to, da je med filmarji na Islandiji zelo tovariško vzdušje ‒ zavedamo se, da smo vsi v isti ekipi, in skušamo pomagati drug drugemu. V odjavni špici mojega filma boste našli kolega Rúnarja Rúnarssona in Ragnarja Bragasona. Vsi beremo scenarije svojih kolegov, gledamo delovne verzije filmov. Omenjate Baltasarja Kormákurja – njegova žena je sofinancirala moj filmski prvenec. S producentom Grímurja Hákonarsona sva dobra prijatelja. Med nami je duh sodelovanja in podpore, dojeli smo, da je zmaga enega zmaga za vse.

Moja druga teorija pa se vrti okrog islandskega trga – tako majhen je, da filmov samo zase ne bi mogli financirati in se jih tudi ne bi splačalo snemati. Misliti moramo torej na širšo platformo. Iskati moramo koproducente v tujini, kar pomeni, da morajo naše zgodbe nositi pomen tudi za koga drugega kot za Islandce. A če hočeš biti globalen, moraš biti lokalen. Našega jezika nihče ne razume, zato pripovedujemo zgodbe, ki ne temeljijo samo na dialogu, ki imajo tudi močan vizualen element, ki so podane na filmski način.

Mislite, da s(m)o ljudje v tujini tudi posebej dovzetni za določen tip zgodbe? Pripovedi o avtentičnem življenjskem slogu, s poudarkom na čudoviti fotografiji pokrajine? Se v tujino izvaža določena podoba Islandije?

Mislim, da filmarji ne skušamo zavestno izvažati neke razglednice naše države. Seveda pa obstajajo inštitucije, ki nenehno iščejo načine, kako "prodajati" znamko Islandije, saj imamo močno turistično industrijo. Ti oglaševalci pogosto najdejo navdih v filmih, mislim pa, da filmski umetniki ne sodelujejo pri nobeni strategiji.

Osrednja tema Bojevnice je okoljevarstveni aktivizem. Anonimno bojevnico, ki se loti gospodarske sabotaže, začnejo v medijih po hitrem postopku primerjati z Andersom Breivikom in Al Kaido. Okoljevarstvene teme so torej še vedno sporne in delijo ljudi. Je to zgolj posledica kapitalizma, ki v imenu zaslužka izkorišča naravo? Ali pa so razlogi za to, da nekateri še vedno zanikajo globalno segrevanje, skriti globlje? Zakaj ne razumemo, da smo v tem, kot ste prej rekli, vsi v isti ekipi?
Točno to. Zakaj okoljevarstveniki tako hitro obveljajo za sovražnike države? Prišel sem do sklepa, da je v našem sistemu šibka točka: velike interesne skupine imajo neomejen dostop do države, in zdi se, da je politike, državne uslužbence in državo v imenu teh zasebnih interesov silno lahko zmanipulirati. Temu se reče korupcija, je pa seveda univerzalno. Šibka točka demokratičnega sistema je v tem, da denar z lahkoto manipulira oblast ‒ oblast, ki bi po definiciji morala delovati v javno dobro. Točno to se dogaja pri okoljevarstvenih prizadevanjih. Ampak občinstvo je vse bolj ozaveščeno, počasi ugotavlja, da gre za tragičen paradoks, ki ga moramo odpraviti. Nad glavami imamo namreč apokaliptično, bližajočo se senco, okoljske spremembe. Vlade, ki se na to ne odzivajo, so zločinske, izgubijo vso avtoriteto in legitimnost. V resnici je nevarno, kadar ne reagirajo – poveča se verjetnost, da se bodo "običajni" ljudje radikalizirali. Saj vidite razmere v Ameriki.

Ste zavestno skušali spodjedati tudi pozitivni stereotip, ki ga ima preostali svet v zvezi s Skandinavijo, češ da so te države naprednejše, ko gre za okoljevarstvena vprašanja?
Mogoče smo imeli dober branding, ampak dejstvo je, da imamo na Islandiji tri tovarne aluminija. To pomeni, da se močno naslanjamo na izkoriščanje hidroenergije – 90 odstotkov zelene električne energije, ki jo tako proizvedemo, gre v proizvodnjo aluminija. Islandci imamo s svojo industrijo aluminija največji ogljični odtis na prebivalca na svetu. In to dežela, ki ima ogromno hidroenergije in termoenergije! Čeprav imamo vsi zelene avtomobile, v ozračje naprdimo 16 ton ogljikovega dioksida per capita, medtem ko se drugi Evropejci vrtijo okrog 6 ali 9 ton. Ampak tovarn aluminija in turizma, ki so krivi za te realne številke, statistika sploh ne upošteva. Čudaški sistem mednarodnih kvot narekuje, da je treba industrijo izvzeti iz enačbe. Okrog teh številk je veliko birokratskega šušmarjenja.

Aluminij je seveda okoljsko zelena kovina, ker je lahek; a njegova proizvodnja je izredno obremenilna za okolje. Zločin je proizvajati aluminij s pomočjo nafte in premoga , ker je to neverjetno potrošno početje. Verjetno bi se dalo argumentirati, da bi morala zdaj Islandija postaviti še par jezov, poplaviti svoja višavja in proizvajati aluminij za preostanek sveta. Morda bo v prihodnosti res tako. Trenutno pa je proizvodnja aluminija tako potrošna, da prerašča v simbol naše potrošne kapitalistične družbe. Za ogromno ceno okolju proizvajamo to neverjetno dragoceno kovino, potem pa jo zapravljamo, kot da ne bo jutrišnjega dne! Aluminijaste pločevinke, vojaška oprema, vse mogoče. Toliko, kolikor Islandci proizvedemo v enem letu, v enem velikem ameriškem mestu pomečejo v smeti v obliki pločevink. Ta kultura trošenja nas ubija. Aluminij je na primer uporabljen tudi v Nespressovih kapsulah kave. Nespresso bi bilo treba prepovedati, Nespresso je zločin proti človeštvu! En gram aluminija v eni klinčevi kapsuli za kavo. Kako si drznemo! Si predstavljate, koliko ta gram stane v ogljiku? Res bi morali biti pametnejši od tega.

Morda ste lani videli fascinantni film Paula Schraderja First Reformed. V njem se med drugim pojavi lik okoljevarstvenega aktivista, ki naredi samomor, ker se ne more sprijazniti z ženino nosečnostjo. Na podlagi znanstvenih napovedi in grafov je namreč prepričan, da bo za naše zanamce življenje na planetu nevzdržno. Pred očmi ima kolaps celotne civilizacije. Bojevnica ima veliko manj fatalističen pogled na prihodnost. Konec koncev se trudi posvojiti otroka.
Jezen sem na fatalistične distopije. Delam v šovbiznisu in poznam fatalizem: tik pred premiero je vedno konec sveta, vse bo grozno, predstava bo katastrofalna polomija, nikoli več ne bom dobil dela, in tako naprej. Pa vseeno rinemo dalje, vadimo, dajemo vse od sebe. Na koncu se po navadi vse dobro izide. Ne smemo se bati temačne doline, po kateri hodimo. Moramo biti optimisti, sicer se lahko samo ubijemo.

V resnici ni veliko govora o tem, da bi bile življenjske spremembe, ki jih moramo uvesti, pravzaprav fantastične. Jejmo manj mesa – super, to je zdravo, včasih so vsi jedli meso samo dvakrat na teden. Potujmo manj! Krasno, tega si res želim. Manj stvari! Kupujmo samo stvari, ki bodo dolgo trajale. Če manj trošiš, lahko v juho namečeš več kulture, več poezije, več brezogljičnega življenja! Speči moramo novo torto, torto brez ogljikovega dioksida, in jo razrezati na bolj enakomerne kose. Prihodnost bo fantastična, moramo samo narediti ta premik v glavi.

Pojavili so se seveda tudi glasovi pesimistov, ki trdijo, da sploh nima smisla ukrepati, ker je tako ali tako že prepozno. Naj se nekam zaletijo. Če bomo že pogoreli, se vsaj ne bomo vdali v usodo.

Film ponuja dva različna pogleda na okoljevarstveni aktivizem, ki ga utelešata sestri. Ása je prepričana, da s spreminjanjem sebe spremenimo svet, da kaplja vode lahko izdolbe kamen, in podobno. Halla, nasprotno, verjame v konkretno akcijo. Je lahko aktivizem tudi oblika narcizma? Prepričanje, da je od posameznika odvisna prihodnost sveta?
Da so nekateri križarji junaki v lastnem filmu? Seveda, zato pa sem v svojo zgodbo vnesel elemente pravljice ‒ pred nami je zgodba o eni sami ženski, ki bo rešila svet. Mislim, da sta pravilni obe perspektivi, ki ju omenjate. Sestri predstavljata dve boginji, dva elementa, jin in jang, komplementarnost. Boginja, ki zahteva delo na sebi, in boginja, ki zahteva akcijo. Ljudje vedno skušami izrabljati in interpretirati filozofijo z namenom izogibanja bolečini. Ása se skuša umikati navznoter in se tako izogniti bolečini trka s svetom, Halla pa se zateka v akcijo in beži pred svojimi notranjimi demoni. Verjetno sta metafora za naš notranji dialog, za omahovanje med prevzemanjem odgovornosti in umikom navznoter.

Nisem vas hotela posebej spraševati, zakaj je protagonistka ženska – zakaj konec koncev ne bi bila ženska?
Točno tako!

Po drugi strani pa zelo jasno podčrtate njeno prvinsko vez z "materjo Naravo". Ste skušali navezovati na arhetip, da so ženske na neki način bolj povezane z naravo, z zemeljskim, z regenerativnimi silami okrog nas?
Zdelo se mi je, da bi morda težje verjeli liku samskega očeta, ki skuša posvojiti otroka. Seveda pa se v ozadju skriva arhetip. Pomislite samo na boginjo Artemido, zaščitnico divjine in nedolžnih. Ali pa na Piko Nogavičko, če hočete. Mati, sestra, hči: hotel sem odpotovati v deželo mitov in arhetipov.

Vzporedno s svojo tajno akcijo sabotaže je Halla tudi v postopku posvojitve otroka iz tujine. Na neki točki v zgodbi se zdi, da se bo morala enemu od teh "projektov" odpovedati. Na neki način je v situaciji mnogih sodobnih žensk, ki jim okolica dopoveduje, da imajo lahko "vse", otroka in kariero, v praksi pa se to izkazuje za ogromen napor. Je ideal imeti vse postal samo še dodaten pritisk na ženske?
V igri je tisti stari kliše akcijskih filmov. Po navadi imamo moškega protagonista, ki rešuje svet, v ključnem trenutku pa mora izbrati: kovček denarja ali punca. Takrat ugotovi, kaj je tisto, kar zares potrebuje, in kaj je tisto, kar samo hoče. No, v ameriških filmih seveda dobi oboje. Resničnost pa ni taka. Si lahko hkrati v celoti predan svojemu poslanstvu in starševstvu? Halla ugotovi, da ne bo mogla živeti s seboj, če se ne preda obojemu. Če ne bo rešila sveta, tudi njen otrok ne bo imel prihodnosti.

Absolutno prav imate v trditvi, da ženske včasih ne zmorejo vsega. Ne zmorejo, če nimajo pomoči in podpore – od partnerja, družine, države. S sodelovanjem je mogoče doseči skoraj vse.

Naslov Bojevnica se zdi zelo relevanten za naš čas, pa s tem nimam v mislih okoljevarstvene tematike. Zakaj se boj za enakopravnost in enako zastopanost žensk prevečkrat razume kot nekakšno vojno med spoloma? Situacije, kakršna je množično ogorčenje nad oglasom, ki svari pred t. i. toksično moškostjo, se zdijo absurdne.
Torej zdaj ljudje množično branijo toksično moškost? (Smeh.) Noro. V nekaterih patriarhalnih družbah ljudje morda težko razumejo, da večja enakopravnost pomeni tudi več možnosti za moške. V starodavnih matriarhalnih skupnostih lovcev in nabiralcev, kjer so imele ženske več moči, se je moškim godilo bolje. Bili so bolj sproščeni in večkrat so seksali. Vsi bi morali stremeti k večji enakopravnosti, lahko tudi samo v dobro moških, če bi kdo raje razmišljal na ta način. Moški so največje žrtve trenutnega seksizma. Večino samomorov na svetu naredijo moški, večino nasilja povzročajo moški in delno so vzrok njihove frustracije zaradi vloge v družbi. Biti moramo odgovorni, alfe, aktivni – to je pritisk, ki nas pomaga ubijati že stoletja. Odmik od tradicionalnih vlog spolov bo še najbolj koristil moškim. Mogoče bi morali posneti oglas, ki bi jim pokazal to.

Omenili ste, da prihajate iz gledališkega sveta. V tem kontekstu je motiv glasbene skupine, ki se na videz naključno pojavlja v zgodbi in "v živo" ustvarja glasbeno podlago, mogoče razumeti kot zbor grške tragedije. Obenem bend deluje rahlo komično, po drugi strani pa prelomnim trenutkom zgodbe vdahne določeno težo.
Osnovna ideja za film je bila, posneti akcijski film z dodatkom tragičnega zbora, demonov, angelov, kakor jim pač hočete reči. To je moj pomežik občinstvu. Ne gre zares za Verfremdung v klasičnem pomenu besede, ker gledalec zelo zlahka stopi v dogovor s pripovedovalcem zgodbe. Zaradi tega elementa je bil zame projekt vreden truda in zabaven. Ob prvem nastopu glasbenikov gledalec stopi z menoj v dogovor: aha, to je take vrste film. Čez nekaj prizorov se izkaže, da ti glasbeniki niso samo privid, da lahko denimo sprožijo detonator ali kako drugače posežejo v dogajanje. Še pozneje se izkaže, da lahko protagonistka godce včasih vidi. Nov dogovor! Take vrste konstrukcija in dekonstrukcija zgodbe je lahko za gledalce zelo stimulativna.

Mislite, da res obstaja kaka skandinavska afiniteta do absurda in črnega humorja? Se identificirate z določeno estetiko oz. tonom pripovedovanja, ki jo pogosto označujemo kot skandinavsko? Ali pa so to le etikete, ki si jih je izmislila publicistika, da bi filme lažje predalčkala in tržila?
Prav imate glede predalčkanja; smo pač v industriji, kjer se skuša na vsako stvar kar najhitreje prilepiti etiketo. Sam se ne identificiram z nikakršnim skandinavskim črnim humorjem. Seveda sem otrok svojega okolja in morda podzavestno nadaljujem neke vzorce, nikoli pa moj način pripovedovanja zgodb ni bil nekaj, kar bi zavestno negoval. Sploh pa ne vem, zakaj ljudje pravijo, da so skandinavski filmi duhoviti ‒ če se jim zdijo smešni, imajo torej sami enak smisel za humor! Lahko torej govorimo tudi o slovenskem črnem smislu za humor … samo za branding gre.

Ste hoteli zbosti tudi odnos Islandcev do tujcev? V filmu se pojavi lik španskega turista, ki se ne more niti obrniti, ne da bi ga aretirali in osumili terorizma.
Ne ne, zelo radi imamo svoje turiste, ker nam pomagajo ohranjati naše višavje! Zaradi turizma ima država korist od varovanja okolja. Tujec oz. turist je simbol za univerzalno pravilo, ki narekuje, da je vedno najlažje za vsako stvar okriviti tujca. Na prazni Islandiji so se seveda naselili ljudje od drugod, ampak že tisti, ki so prišli malo za njimi, so obveljali za tujce. Verjetno tudi tukaj poznate ta absurdni fenomen. Juan Camillo je seveda tudi "obiskovalec" iz mojega prejšnjega filma, O konjih in ljudeh, kjer je odigral isto vlogo. Čudovit je od zunaj in znotraj, zelo je izobražen, pesnik in filozof, obožujem ga. Zato se mi zdi smešno, da je ves čas grešni kozel! (Smeh.)

Igralka Halldóra Geirharðsdóttir nastopi v vlogi obeh dvojčic. Verjetno bi bila težava, na Islandiji iskati dvojčici primerne starosti, ki bi bili obenem igralki? Kako ste izbrali Halldóro?
No, zdaj se pa dotikate občutljive teme. Obstajata namreč sestri dvojčici, okoljevarstvenici, obe šolani igralki. Uporabil sem ju kot prototip, kot navdih za svoj film, ker smo dobri prijatelji. Še celo njuni imeni, Asta in Harpa, sta podobni imenom, ki sem ju uporabil v scenariju. Dolga zgodba je, zakaj nista v končnem filmu. Spremljali sta me na tej poti, poskušali smo, a na koncu se ni obneslo.

Naslednja očitna izbira pa je bila Halldóra Geirharðsdóttir – moja prijateljica iz otroštva je, skupaj sva odraščala v gledališču. Med nama je ogromno zaupanja in tudi ona mi je bila v navdih. Res pa je, da sem bil obseden z idejo dvojčic. Ampak dvojčka je v filmu tehnično zelo lahko ustvariti. Če imaš dobro igralko, ki zna podati, dve različni osebnosti, to res ni pretirano zahteven posebni učinek.

Bojevnica je bila, tako kot pred njo O konjih in ljudeh, islandski kandidat za tujejezičnega oskarja. Ste upali, da se boste morda uvrstili vsaj v ožji izbor?Ali pa so oskarjevske kampanje prevelik finančni podvig, da bi se ga majhne države resno lotevale?
Nominacija za oskarja bi bila zame samo poslovna priložnost. Ampak, kot pravite, to stane ogromno denarja, zato je tekma na neki način nepoštena – praviloma pridejo v poštev samo države, ki lahko investirajo dovolj denarja v kampanjo, v publiciste in projekcije in tako dalje. Sploh pa nam ni treba gledati v tisto smer. Od Amerike ne moremo dobiti ničesar – ne v političnem in ne v umetniškem pogledu. Bolje bi bilo, če oskarjem ne bi pripisovali takega pomena. Raje imejmo svoje oskarje, kar se z evropskimi filmskimi nagradami že malo nakazuje (čeprav včasih rahlo spominjajo na Evrovizijo). Poiskati moramo način, kako pripeljati estetiko v ta posel.

Nagrade so samo način, kako na filme prilepiti etikete, s pomočjo katerih občinstvo lažje izbira. Ponudba zabavne industrije je prevelika. Kako bomo porabili svoj čas? Kateri film bova gledala nocoj, draga? Po navadi sploh ni problem v ceni vstopnice, težava je izbrati, v kaj boš vložil dve uri svojega časa. Po mojem si moram prizadevati za to, da Američanom odvzamemo del njihovega pomena.