V sklopu projekta Naši filmi doma bo nocoj v Cankarjevem domu po premieri na festivalu slovenskega filma v Portorožu na vrsti še ljubljanska premiera celovečernega igrano-dokumentarnega filma Cankar, ki ga je ustvaril scenarist in režiser Amir Muratović. Svojevrstna specifika filma je unikatno žanrsko prepletanje dokumentarnega in igranega pristopa, ki ga še dodatno obogatijo kratke animirane sekvence.

Pri tem je treba vedeti, da igrani prizori v prvi vrsti niso domišljijska, svobodna "interpretacija" pisateljevega življenja, ampak so v celoti prežeti s Cankarjevimi dialogi, oblačili, kretnjami, prostori, v katerih se je mudil, in situacijami, ki jih je doživel. Pozorno branje Cankarjevih del namreč razkriva izjemno bogastvo resničnih podrobnosti iz njegovega zasebnega življenja, ki jih lahko izvemo iz prve roke, v njegovih lastnih besedah.

"Prezrta" dunajska leta
Muratovića med drugim zanimata razmerji z gospodinjo in nato še hčerjo pri Löfflerjevih na Dunaju - igrani del se zato začne v novembru 1899, ko se Cankar kot podnajemnik nastani v njihovem majhnem kabinetu, in nato protagonista spremlja vse do njegove smrti. "Premalo se zavedamo, da je pisatelj na Dunaju živel deset let in tam ustvaril večino svojega opusa," pravi avtor. "Zdi se mi, da se v biografskih portretih prepogosto "zaženemo" na Vrhniko ali na Rožnik, dunajsko obdobje pa je prezrto."

V naslovni vlogi je odličen dramski igralec Rok Vihar, sicer pa nastopijo še Lara Vouk, Helena Peršuh, Katarina in Lucia-Maria Kresitschnig, Jaka Lah, Urška Taufer, Luka Cimprič, Robert Prebil, Uroš Kaurin, Nina Rakovec, Matej Recer, Mitja Manček, Sara Dirnbek in Patrizia Jurinčič. Prioriteta pri izbiranju zasedbe je bil verizem - ne le v videzu igralcev (Mitja Manček, denimo, je izjemno podoben slikarju Ivanu Groharju, ki ga igra), ampak tudi, ko je šlo na primer za pravi odtenek naglasa. "Cankar je bil vendarle Slovenec: nismo iskali igralca, ki bi znal perfektno nemščino z dunajskim naglasom. Jasno je bilo tudi, da se bo morala v nemščini odvijati tudi večina prizorov, postavljenih na Dunaj. Znal je odlično nemščino, a obstaja črtica, v kateri se spominja, kako ga je neka dunajska mladenka prosila, naj to in ono naroči svoji gospodinji. Kako pa veste, da imam gospodinjo? jo je vprašal. Po naglasu se vam pozna, da niste od tukaj, je odvrnila. Besedice 'schön' ni izgovoril s čisto pravim odtenkom, ali nekaj podobnega."

Naključju ni bilo prepuščeno nič, niti tisti znameniti, košati brki naslovnega lika. "Morda si bo kdo mislil, da je Cankar videti preveč lep, preveč urejen. Gotovo je res, da se je za danes ohranjene fotografije vedno uredil, a zavedati se je treba, da je bil vendarle krojačev sin, dame, pri katerih je na Dunaju živel deset let, pa so se preživljale tako, da so šivale kravate. Imel je občutek za slog in je bil vedno eleganten."

Ključni Muratovićev vir pri iskanju teh anekdot je bila rokopisna zbirka NUK-a. Tudi ureditev snemalne lokacije, Schwentnerjeve hiše na Vranskem, kjer je Cankar nekoč dejansko prespal, so za potrebe filma preuredili tako, da se je skladala s tlorisom dunajskega stanovanja, o čemer prav tako obstaja dokumentacija. "Že samo pohištvo in kostumi za seboj povlečejo toliko zgodovine, da te na snemanju kar samo odnese na Dunaj na začetku 20. stoletja," se produkcije spominja Lara Vouk, filmska Steffi Löffler.

V celem filmu tako ni izrečen noben dialog, za katerega ne bi mogli domnevati, da ni bil resnično del Cankarjevega življenja, zagotavlja Muratović. "Čeprav je Steffi zapustil in pobegnil z Dunaja, je nikoli ni mogel pozabiti in je pozneje, na Rožniku, veliko pisal o njej. Iz njegovih zapisov smo lahko rekonstruirali, denimo, slovo na postaji, ki ga opiše zelo natančno - tudi to, kako grdo jo je ošteval. Čisto mogoče je, da je kot literat v svojem povzemanju pretiraval, a naš vir je pravi."

Jezik je po stotih letih enako moderen
Pred začetkom pisanja je scenarista skrbelo, da bo moral velikega Cankarja "prirejati" v bolj življenjski jezik - a strah je bil odveč. "Na koncu sem lahko vsaj slovenske dialoge uporabil točno v taki obliki, kot jih je zapisal. Njegov jezik je še po stotih letih moderen, merilo slovenščine." V resnici je vsak dvom v produkcijskem procesu reševal s Cankarjevo pomočjo. "Zapisal je praktično vse, do zadnje kretnje – posredno tudi napotke, kakšni naj bosta filmska maska in luč. Ko na nekem mestu zapiše, da so se otroci smejali, ko je stopil skozi vrata in ga je sonce obsijalo od zadaj in mu ustvarilo avro, dokaže, da je bil pozoren na vse detajle."

Dekonstrukcija mita"zateženega" Cankarja
V dokumentarnem "delu" filma, ki je prepleten z igranim, se predvsem srečujemo z najrazličnejšimi "miti" o največjem slovenskem pisatelju, ki jih je v zadnjem stoletju ustvarila literarna zgodovina. "Malce skušamo obračunati s tradicionalno cankarologijo, ki že petdeset let ponavlja, da je bil Cankar pijanec in da ni bil sposoben razmerja z žensko. Deloma se ta mit ustvarja, da bi se ga ponižalo. Zato se nam je zdelo pomembno pokazati, da je morda na Rožniku celo imel potomce, da je Steffi zanosila z njim - skratka, da je bil šarmanten, potenten moški. Predvsem pa smo skušali dekonstruirati mit, s katerim nas pitajo v šoli - da je Cankar temen, "zatežen", da je pisal samo mračne zgodbe. "

Mitologiziranje je tudi, ko gre za vprašanje vere. "Literarna veda piše cele knjige o Cankarjevem verskem spreobrnjenju v Sarajevu in domnevni globoki katoliški veri, ker bi si ga katoliška stran rada prisvojila. Pozabljajo pa, da je bil socialdemokrat. Cankarja je treba videti kot človeka, ki je pisal, da bi opozarjal na krivice, ki so se dogajale v svetu."

Senzacionalizma "novih odkritij" ne pričakujte
Amir Muratović podpisuje blizu 80 dokumentarnih filmov za Televizijo Slovenija, tudi o sodobnikih Ivana Cankarja: bratrancu Izidorju Cankarju, prijatelju Franu Saleškemu Finžgarju, Matiji Jami, Angeli Piskernik, Maksu Fabianiju in Jožetu Plečniku. ("Če sem že posnel filme o njegovih sodobnikih in prijateljih, je skoraj moja dolžnost, da posnamem še film o Cankarju.") Priznava, da je projekt kljub vsem tem izkušnjam doživljal kot veliko odgovornost. "Tak film se snema, če že ne enkrat na sto let, pa vsaj enkrat na dvajset let," je komentiral po festivalski projekciji v Portorožu.

Ko se je leta 2016 prijavil na razpis za film, ki bi na spored prišel v Cankarjevem letu, je obstajala želja, da bi se avtor v scenariju posvetil "novim podrobnostim" v zvezi s Cankarjevo smrtjo. "S filmom se trudim pokazati, da ni nobenih novih podrobnosti, da Cankar ni bil žrtev političnega umora, kot trdi ena od teorij zarot, ampak je umrl v ljubljanski bolnišnici v decembru 1918. Njegova smrt ni bila samo splet različnih okoliščin, ampak tudi posledica tega, da je zadnjih pet let svojega življenja počasi usihal."

Skrivnostna nelinearnost usode
Režiserja je med drugim fascinirala ugotovitev, da je Cankar "marsikatero stvar napisal, preden se mu je res zgodila". "Steffi Löffler je sama pozneje potrdila, da je s Cankarjem zanosila 1. januarja leta 1908. Obtoževal jo je, da otrok ni njegov, saj se je bal odgovornosti; Steffi je verjetno doživela živčni zlom in pozneje tudi splav. Filmski prizor, v katerem se skupaj soočata z depresijo ob izgubi, se je torej zgodil pomladi 1908 - Cankar pa ga je opisal že v romanu Tujci štiri leta pred tem. Tudi Steffi samo je spoznal, ko je imela 12 let, pol leta po tem, ko je izdal Vinjete. V tej knjigi je črtica Nina, v kateri zapiše, da se je zaljubil v 12-letno Nino."

Vsi dobri umetniki so senzibilni, je Muratovićeva razlaga za tako "jasnovidnost". "Slutenj ne smemo zapakirati v kak newageevski paket, bil pa je Cankar tako senzibilen, da je nekatere stvari verjetno čutil in prepoznaval, vključno s slutnjo lastne smrti. Tudi v filmu citiramo njegove besede, češ da so se mu dogajale stvari, za katere mu ljudje ne bi verjeli, če bi jim jih povedal. Skratka, zavedal se je, da živi v svojem svetu, v svetu umetnosti, ki ni kompatibilen z našim."

Direktor fotografije in producent filma Rado Likon je pod okriljem svoje produkcijske hiše Cebram med drugim realiziral dokumentarne filme o Iti Rini, Almi Karlin in Suniti Williams. Posnel je več kot 20 celovečernih filmov. O pričujočem projektu pravi, da je Muratović s svojim podrobnim pisanjem scenarija pravzaprav "že sam ustvaril natančno sliko - treba je bilo ustvariti le še prostor". "Ko je bila celotna ekipa enkrat zbrana, sem lahko le še dokumentiral. V igranih prizorih, ki so mi načeloma kot ustvarjalcu bolj domači, pa sem lahko pokazal, da dobro obvladam senco in svetlobo. Mislim, da smo zastavljeni cilj dosegli, saj je film enoten; težko je ločiti, kaj je v njem igrano in kaj dokumentarno."

Film je nastal s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, koproducent je RTV Slovenija. Od oktobra do predvidoma januarja si ga bo mogoče ogledati v Art kino mreži Slovenije.