Dva dni pred tem, preden je ekipa Družine zasluženo osvojila vesno za najboljši film, je režiser filma Rok Biček v pogovoru za MMC prostodušno izjavil, da so najvišja priznanja slovenskega filmskega sveta predvsem kamen spotike za vse "osmoljence", nagrajencem pa ne prinesejo drugega kot zamere kolegov in bolj ali manj javen škandal. Zdi se, da sta se letos obe žiriji s "korektno in lepo razdeljenimi nagradami", kot se je na tiskovni konferenci izrazil filmski kritik Denis Valič, skušali na vse pretege izogniti temu scenariju - pa čeprav sta se pri tem zapletli v protislovne situacije.

S spremembami v pravilniku v podeljevanju nagrad je FSF najverjetneje skušal obiti situacije iz prejšnjih let, ko je porazdelitev ključnih nagrad v očeh javnosti pomenila klofuto za "paradnega konja" filmske industrije, igrani celovečerni film (spomnimo se samo slavja dokumentarca Siniše Gačića Boj za, pa študentskega filma Prespana pomlad Dominika Menceja in kratkega filma Jana Cvitkoviča Ljubezen na strehi sveta). Po novem tako velja pravilo, da naj bi žirija, če za najboljši film festivala ne izbere igranega celovečerca, podelila še dodatno nagrado v tej sekciji. Tak odnos se zdi rahlo pokroviteljski do letošnjega nagrajenca v tej kategoriji, Ivana Janeza Burgerja, ki res ni potreboval tovrstne "pomoči", da je dokazal svojo vrednost.

Močan je bil predvsem izbor dokumentarcev
Dodaten absurd nastane, ko je za najboljši film festivala izbran dokumentarec Roka Bička, ki pa nekaj minut pred tem ni dobil nagrade za najboljši dokumentarec - čeprav je sekcija dokumentarca v teoriji "podskupina" najboljšega filma. Dokumentarno vesno je namreč osvojil Matjaž Ivanišin z lirično meditacijo Playing Men, že poleti ovenčano tudi na festivalu v Marseillu. Poudariti je treba, da sta bila oba filma, Ivanišinov Playing Men in Bičkova Družina, med absolutnimi vrhunci, če ne kar vrhunca festivala, in si zaslužita vsako priznanje, ki ga dobita. Oba sta tudi dokaz, da je slovenski dokumentarec v odlični formi (na seznam lahko uvrstimo še inovativni biografski igrano-dokumentarni film Codelli, spust v gledališko zakulisje Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba in glasbeni dokumentarec LP Buldožer - pljuni istini u oči). A namen nagrad navsezadnje ni v tem, da vsak dobi svojo, in včasih je konkurenca pač močnejša kot drugič.

Tudi za najboljšo režijo ni bil nagrajen najboljši film: ta vesna je odšla domov s Hanno W. Slak, ki je v celovečercu Rudar z veliko razumevanja in brez črno-belih opredelitev načela temo povojnih pobojev v Sloveniji. K občutku, da nikogar ne bomo peljali žejnega čez vodo, sta pripomogli še igralski vesni za film Vztrajanje (Ivanka Mežan in Brane Grubar, dobitnika vesen za stranski vlogi, sta izjemna igralca, a sta v celovečercu Mihe Knifica zaradi omejene minutaže ustvarila prej skici, impresiji kot pa polnokrvni stranski vlogi).

S šopkom tehničnih vesen - za fotografijo, izvirno glasbo, kostumografijo in zvok - je na svoj račun prišla tudi Družinica, socialna drama Jana Cvitkoviča, ki je resnici posneta v maniri estetske, a klavstrofobične pravljice, vsebinsko pa se na trenutke nevarno približa pridigarstvu in moraliziranju (v tem je sorodna Möderndorferjevemu Infernu iz leta 2014).

Za piko na i je nagrado občinstva dobil Petkovičev mladinski film Košarkar naj bo, kar je na neki način sicer primerno: najbrž je varno napovedati, da je prav ta film v celi letošnji beri tisti, ki bo imel z naskokom največjo gledanost v kinematografih. (Mimogrede: Bičkova Družina ni bila niti v prvi peterici filmov z najvišjimi ocenami občinstva; to potrjuje hipotezo, da bo sicer mojstrski dokumentarec za marsikoga neprijetna izkušnja in ga občinstvo ne bo sprejelo s tako odprtimi rokami kot režiserjev prvenec Razredni sovražnik.)

Veliko manj navdihujoča od letošnje bere filmov je bila žal sklepna slovesnost. Lahko se je obregniti ob občinstvo, ki je med vsakim glasbenim intermezzom množično zapuščalo že tako samo napol polno dvorano Avditorija in s tem kazalo nezanimanje za delo in uspeh svojih stanovskih kolegov. Po drugi strani pa je bila dveinpolurna prireditev tudi letos, kot že mnogokrat, sila duhamoren maraton, ki je bil zaradi števila nagrad, ki jih je bilo treba podeliti, reduciran na drdranje utemeljitev in nato formulaičnih zahval lavreatov. Še producenti oskarjev znajo televizijski prenos podelitve oklestiti na približno tri ure in pri tem v šov stlačiti cel kup skečev, glasbenih točk in drugih vložkov. Redki svetli točki sta bila zahvalna govora obeh igralskih nagrajenk, Maruše Majer in Ivanke Mežan. "Ko sem capljala po stopnicah na oder, sem začutila, da sem obula prevelike čevlje," je po dolgem aplavzu ganjeno začela Mežanova. "V življenju se mi je večkrat zgodilo, da sem pri filmu stopila v malce prevelike čevlje. Hvala režiserjem, da teh čevljev nisem izgubila, in mojim kolegom, ki so me ves čas bodrili in prenašali mojo jamrarijo."

"Jamrarija" je seveda včasih na mestu in celo potrebna: številna opozorila ustvarjalcev, da bo slovenska filmska industrija - kljub navidezni hiperprodukciji - brez primerne državne podpore prej ali slej implodirala, niso nova, a jih je treba vsako leto znova slišati, dokler nazadnje ne padejo na plodna tla. Festival slovenskega filma še vedno ni prireditev, ki bi se zares vpela v kulturno dogajanje na Obali, kaj šele, da bi pritegnila širšo javnost z drugih koncev Slovenije. A vsaj letos to vsekakor ni bilo zato, ker ne bi imela česa pokazati.