V teh dneh se bo v Avditoriju Portorož namreč odvijal že 12. festival slovenskega filma, ki ga letos vodi direktorica Nataša Bučar. Na festival se je letos prijavilo 74 filmskih projektov; Dolmark je za predvajanje izbral 23 celovečernih, 17 srednjemetražnih in 34 kratkih filmov. Za 17 vesen in druge nagrade bo tekmovalo devet celovečercev, med njimi bo nekaj premier, pet srednje- in 25 kratkometražnih filmov. In če bi moral zgodbe vseh teh filmov strniti v eno samo "metazgodbo", bi jih opisal takole: "Letošnji filmi ne govorijo direktno o tem, kar živimo, drži pa, da ni v njih niti pet sekund nade, niti šest sekund upanja." So lepo narejeni, dovršeni a so "malo tužni"."

Celovečerni filmi v tekmovalnem sporedu
Igrani filmi:
9.06; režija: Igor Šterk / AAC Production, Gustav Film, Mogador Film
Distrozija; režija: Miha Hočevar / TV Slovenija
Igra s pari; režija: Miran Zupanič / TV Slovenija
Slovenka; režija: Damjan Kozole / Vertigo/Emotion Film
Osebna prtljaga; režija: Janez Lapajne / Triglavfilm

Celovečerni (igrano) dokumentarni filmi:
Alma Karlin: Samotno potovanje; režija: Marta Frelih / Cebram d. o. o.
Damijanova soba; režija: Jasna Krajinovič / Luc in Jean-Pierre Dardenne
Ko je nebo previsoko in zemlja pretrda; režija: Rudi Uran / Kramberger&Uran productions

Koprodukcijski celovečerni dokumentarni film:
Mostar United; režija: Claudia Tosi / Stefilm International, Petra Pan Film production.

(Mimogrede, iz tekmovalnega sporeda je bilo treba umakniti film Besa Srđana Karanovića (pri katerem je Slovenija sodelovala kot koproducent, glavno žensko vlogo v njem pa ima Iva Krajnc), ker bi to utegnilo ogroziti njegovo plasiranje na svetovnih festivalih (film namreč še ni doživel svetovne premiere).

Vesne bodo razdelili:
Strokovno žirijo, ki bo izbrala dobitnike vesen, sestavljajo režiser Milan Ljubić, književnik in scenarist Branko Šömen (ki bo nalašč za to priložnost priletel iz ZDA), igralka Aleksandra Balmazović, scenaristka in dramaturginja Ana Lasić ter montažer in oblikovalec zvoka Janez Bricelj. Poleg vesen bo igralske nagrade podelila revija Stop, Kodakovo nagrado za najboljšo fotografijo pa bo podelil Svet filma.

Maja Weiss: Če se moj film ne more potegovati za nagrade, ga ne predvajajte
V pregledni program festivala je Dolmark uvrstil sedem celovečernih in tri srednjemetražne filme. Med temi sedmimi je bil tudi igrano-dokumentarni TV-film Angela Vode: Skriti spomin, s čimer pa se Maja Weiss nikakor ne strinja. "Če film Angela Vode: Skriti spomin ne more tekmovati z drugimi slovenskimi filmi v tekmovalnem programu letošnjega FSF in se mu s selekcijo Jožeta Dolmarka, ki je uvrstil film le v pregledni program festivala, jemlje možnost tekmovanja za nagrade, potem mi ne preostane drugega, kot da kot režiserka in koscenaristka protestiram in zahtevam umik filma iz programa festivala. Zahtevi po umiku filma iz preglednega programa se pridružuje celotna avtorska ekipa, igralci in vsi filmski ustvarjalci - delavci, s katerimi sem osebno govorila v zadnjih dveh tednih, odkar je znano, da je po oceni Jožeta Dolmarka naš film preslab za uvrstitev v tekmovalni program FSF. Zahtevo podpira tudi producent filma TV Slovenija," je bistvo izjave, ki jo je na tiskovni konferenci prebrala Weissova.

Producent TV Slovenija ne umika Angele Vode: Skriti spomin
Na zahtevo Weissove se je nakdnadno v izjavi odzval tudi prudcent filma TV Slovenija, ki "sicer podpira potezo Maje Weiss, da izrazi svoje javno nestrinjanje, vendar ga kot producent, ki je film na festival prijavil, ne namerava umakniti iz preglednega programa."

Dolmark je na implicirano obtožbo odvrnil, da se za svojo odločitev, ki da ji glavni vzrok niso nikakršni ideološki ali politični motivi, ne namerava opravičevati, češ da se mu film preprosto ni zdel dovolj dober za uvrstitev v tekmovalni spored. "Pričakujem, da bomo vsaj gospodje, če že ne moremo biti več tovariši," pa je bil njegov pikri komentar na "intermezzo" Weissove.

Slovenska festivalska pokrajina je še zmeraj (pre)pusta
Dolmark, ki je nekako namignil, da se z naslednjim letom umika z mesta programskega selektorja ("češ da je vse skupaj postalo malo naporno") opozarja na temeljno "lepotno napako" festivala: ker na Slovenskem nimamo žanrsko ločenih festivalov filmske in televizijske produkcije (niti festivala dokumentarnega filma), mora žirija med seboj primerjati in v istih kategorijah ocenjevati filme, ki se razlikujejo glede osnovne estetike, dramaturgije, strukture, dolžine in še česa.

Obenem ga moti tudi, da je bil velik del sodelujočih filmov (še posebej tisti, ki so nastali v (ko)produkciji TV Slovenija) tako ali drugače že predvajan in predstavljen javnosti, kar festivalu seveda jemlje del njegove privlačnosti.

Visoko priznanje za mojstra dokumentarca
Na začetku festivala, 1. oktobra, bodo podelili tudi Badjurovo nagrado za življenjsko delo v kinematografiji in predvajali prva dva tekmovalna filma - kratki film Lovec oblakov Mihe Knifica in celovečerec Slovenka Damjana Kozoleta. Badjurovo nagrado letos prejme režiser Mako Sajko. Sajko je avtor filmov Strupi (1964), Kje je železna zavesa? (1961), Muzej zahteva (1967), Narodna noša (1975), Plamen v dvonožcu (1968) in drugih, ki so obravnavali za tisti čas avantgardno ekološko tematiko, kot tudi etnološko dediščino in odnose med ljudmi. Socialno kritično je pristopal k dogajanjem na družbenem obrobju.

Nagrado, poimenovano po slovenskem filmskem ustvarjalcu Metodu Badjuri (1896-1971), podeljujejo od leta 1995. (V novem tisočletju so jo za življenjski prispevek k slovenskemu filmu dobili režiserji Jane Kavčič, Matjaž Klopčič, Jože Gale, Vojko Duletič, Jože Pogačnik, Milan Ljubič, Peter Zobec in direktor filmske fotografije Rudi Vaupotič.)