Leta 1985 rojeni Ognjen Glavonić je s svojimi kratkimi filmi gostoval že na več kot petdesetih mednarodnih filmskih festivalih. 63-minutni Živan priredi punk festival, ki je premiero doživel na lanskem francoskem festivalu Cinéma du Réel, je njegov prvi celovečerni dokumentarec.

Za Glavonića bomo tudi v prihodnje verjetno še slišali: trenutno pripravlja svoj prvi dolgometražni igrani film, Teret (Tovor). V filmu, za katerega je sredstva zbiral zadnja štiri leta in ga bo začel snemati marca naslednjega leta, tematizira zločin, ki se je zgodil med bombardiranjem Beograda leta 1999. Gre za množične grobnice trupel Albancev, ki so bila s Kosova pripeljana v hladilnih tovornjakih; na neoznačene skladovnice trupel so naleteli šele leta 2001, po zamenjavi režima. "Čeprav je te zločine obravnavalo tudi sodišče v Haagu, zanje nihče ni neposredno odgovarjal in danes nihče o tem ničesar več ne ve, še posebej ne mlajše generacije. Težko je dojeti, da je tik poleg Beograda pokopanih 800 ljudi, otrok, moških in žensk."

Od vseh filmov, ki so bili v vseh izdajah festivala Kino Otok prikazani v Izoli, jih ni moglo veliko odsevati osrednjega duha te prireditve natančneje kot ta nežni, odrezavi poklon golemu trmastemu obstoju in radostim umetniških podvigov v malem mestu, je filmu na pot zapisal britanski filmski kritik Neil Young. Skozi oko Glavonićeve kamere (pravzaprav DSLR-fotoaparata) glasbenega navdušenca in "podeželsko legendo" Živana Pujića spremljamo v štirih dneh vse bolj mrzličnih priprav na enodnevni "mednarodni" (prihaja tudi bend iz Slovaške!) pank festival, ki ga vsako leto pripravlja v domačem Tomaševcu. Za ponazoritev: Tomaševac je vojvodinska vas tik ob romunski meji s približno tisoč prebivalci, ki niso videti najbolj dovzetni za najnovejše smeri v garažnem panku. Obenem se zdi, da je logistika, ki je potrebna za prevoz slovaškega benda iz sosednjega kraja, kjer so nastopili dva dni prej, prevelik zalogaj za Živanove organizacijske sposobnosti in proračun, ki se giblje okrog ničle. (Vsako leto proda približno dvanajst vstopnic.)

Glavonić, ki je obenem tudi kitarist v pankovski zasedbi Nešto Najgore in umetniški direktor filmskega festivala v Pančevu, v portretu svojega prijatelja in kolega najde metaforo za kakršno koli idealistično početje, nezdružljivo z obeti finančne koristi ali javnega priznanja, strast, ki mora včasih mejiti na fanatizem, če hoče preživeti. Živan priredi pank festival je obenem tudi žalostna zgodba o Don Kihotu, ki si noče in ne more priznati, da je njegov srboriti nasprotnik v boju v resnici mlin na veter. Ima njegova junaška dogodivščina torej sploh kakšen smisel? Če poiščete in si ogledate Glavonićev film, bo odgovor jasen.

Ste vnaprej vedeli, kakšen film boste posneli? Oziroma če vprašam drugače: je bilo od samega začetka jasno, da ne snemate dokumentarca o organizaciji in poteku lokalnega pankovskega festivala , ampak parabolo o vztrajnosti in idealizmu, ki ju pooseblja organizator tega festivala?

Ko sem se lotil projekta, sem imel pred očmi popolnoma drugačen film od tistega, ki je na koncu nastal. Bil naj bi igrani film s triminutnim uvodom o tem, kako Živan organizira festival panka. Material, iz katerega je na koncu nastal 64-minutni film, smo torej posneli misleč, da bomo iz njega sestavili 3 minute filma. Ker pa je imel Živan po organizaciji tega festivala neke zdravstvene probleme, je projekt padel v vodo: preprosto nismo mogli snemati, ker je bil v bolnišnici. Dojel sem, da z mojim filmom ne bo nič - obenem pa sem imel posnetih 24 ur dokumentarnega materiala.

Počasi sem začel montirati, a nisem vedel, da bo to glasbeni film, kaj šele tak s sporočilom o entuziazmu. Sledil sem svoji intuiciji in po 15 mesecih je nastal film, ki ga lahko vidite danes. Nisem pa vedel, kako naj bi mu bilo naslov in kaj naj bi bilo njegovo sporočilo. Šele ko ga je videlo nekaj ljudi in je že gostoval na nekaj festivalih, sem iz mnenj gledalcev "ukradel" poanto, torej povzel, kaj ljudje v tem filmu sploh vidijo.

Vem, da gre za portret resnične osebe, a obenem se filmski Jimmy na neki način zdi kot nerealen lik. Ne glede na to, kolikokrat ga življenje lopne po glavi, se vedno pobere nazaj. Obstajajo taki ljudje tudi v resnici in ne samo za potrebe filma? Koliko ste morali "prirediti" resnično Živanovo osebnost?
Seveda je vsak film fikcija, ne glede na to, ali je igran ali dokumentarec. Takoj, ko v roke vzameš kamero v roke, razmišljaš o novem kontekstu posnetih reči, o kontekstu filma. Dejstvo je, da sem precej manipuliral z dejanskim časovnim zaporedjem dogodkov: pomembno se mi je zdelo, da ima film dober ritem. Težava z Živanom in liki, kakršen je on, ni toliko on sam, pač pa njegova okolica, ki ga podcenjuje, pomiluje ali ga zasmehuje, nikoli pa ga ne jemlje resno. Sam pa sem v njem prepoznal samega sebe, torej nekoga, ki skuša ustvarjati, v mojem primeru filme, in to brez kakršnih

koli sredstev. (Moj film je nastajal v podobnih finančnih okoliščinah kot Živanov festival.) Na neki točki sem dojel, da je njegov boj za sanje tudi moj boj. Okej, mogoče vsem ljudem ni všeč pank in še nikoli niso bili na festivalu panka, ampak najbrž bodo lahko prepoznali lik avtsajderja, ki je v svoj projekt pripravljen vložiti absolutno vse, kar premore, in ki zase ne bo iskal nobenih izgovorov tipa "Nimam dovolj časa, nimam denarja, tako ali tako ne bo nihče prišel ..." Genialno se mi zdi, da v resnici razmišlja na tak način. V tem pogledu je najbrž pogumnejši od večine ljudi. Ker niti v enem trenutku ne pomisli na lastno korist, ljudje včasih težko verjamejo, da ne obstaja samo na filmu.

Kako ste ga spoznali? Menda je bil pred nekaj leti tudi "predmet" vašega pozneje nagrajenega kratkometražnega dokumentarnega filma.
Živana poznam že 15 let. Doma sem iz Pančeva, kraja poleg Beograda, kjer je Živan živel takrat in kjer živi še danes (v Tomaševcu, kjer ga vidimo v filmu, prebiva njegova družina). Že takrat je bil nekakšna "lokalna figura", ki ves čas piše pesmi, teži ljudem, da mu plačajo pijačo ali sendvič, in podobno. Nikoli se ni mogel zares vklopiti v nobeno družbo. S svojim bendom - takrat sem bil še v bendu - sem nastopil na njegovem festivalu, a ga nisem zares poznal. Ko sem šel študirat, je bila prva naloga pri predmetu Dokumentarni film zadolžitev, naj posnamemo dokumentarni portret neke resnične osebe. Tudi takrat smo snemali štiri dni, a sem imel jasen koncept: Živana sem prosil, naj me vodi po krajih, ki so zanj pomembni, in mi o njih pripoveduje. Tako sva seveda postala prijatelja. Ko je ta kratki film enkrat izživel svojo festivalsko kariero - kratki film imajo prač kratko življenje - je Živan že prišel na okus za igranje. On je tudi napisal scenarij za igrani film, o katerem sva govorila na začetku.

V filmu se na trenutke zdi, da ima protagonist popolnoma drugačne predstave kot režiser o tem, kakšen film se snema. Večkrat omeni neko propadlo ljubezen in "beograjsko ku*bo", o kateri potem ne izvemo ničesar več ... Kakšno je njegovo mnenje o nastalem filmu, ki ga konec koncev razgali na skrajno intimen način? Večina ljudi se ne bi hotela videti na platnu v tako ranljivem položaju.
Seveda, takrat smo vsi še mislili, da snemamo igrano melodramo po njegovem scenariju, torej o njegovem ljubezenskem življenju in razpadu neke zveze.

To, kakšen se Jimmyju zdi moj film, je pa zelo odvisno od konkretnih okoliščin. Ko smo imeli prvo projekcijo, se ljudje niso zares smejali; ob prizorih osrednjega "soočenja", ko Živanu neki znanec v obraz vrže norost njegovega početja, se je zdelo, da občinstvo ni na Živanovi strani. Večinoma so to namreč ljudje, ki ga poznajo v resničnem življenju in v njem ne vidijo nikakršnega junaka. V filmu je dejansko izbrisano vse, kar je na njem slabega - to, da recimo ne zna razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi stvarmi. Zaradi tega je bil tudi v psihiatrični ustanovi. Če se ti s tem ni treba ukvarjati v vsakodnevnem življenju, seveda misliš, da je junak, sicer pa si bolj na strani zdravega razuma, ki ga skuša soočiti z resničnostjo. Skratka, Živan je na projekciji začutil to ozračje in ni mu bilo pogodu. "Slab film smo naredili," mi je prišel povedat. (To je po dveh letih dela res super slišati.) Malo pozneje pa smo imeli v Beogradu projekcijo za skoraj 800 ljudi, med katerimi ga seveda nihče ni poznal. Umirali so od smeha in na koncu so bile takšne ovacije, kot da bi bili na koncertu. "Dojel sem, da je vendarle super film," je pripomnil takrat. Ne zna imeti neke distance do umetniškega dela: kadar se zabava, mu je všeč, kadar se nima dobro, se mu zdi film sranje. Ampak če mu je všeč kaka punca, ji po navdi podari DVD filma. To je že dober znak.

Omenili ste, da v filmu vidite zrcalo svoje lastne usode, zdi pa se, da odraža tudi neko širšo družbeno realnost: s kulturo se lahko ukvarjajo samo entuziasti, ki ne smejo in ne morejo računati na kakršno koli institucionalno podporo, kaj šele na zaslužek.
Če se hočeš v sistemu, kakršen je naš, ukvarjati s filmom ali kakršno koli drugo umetnostjo, moraš biti pripravljen na dolge epizode sadomazohizma. Dejansko samega sebe spravljaš v mučen položaj, v ponižanja in situacije, ki ne bi bile dostojne za nobeno delo. Na neki točki se moraš vprašati, zakaj to sploh počneš, in če ne ugotoviš, da zgolj in samo zaradi lastne vizije končnega projekta, potem tukaj ni prostora za neko pritoževanje in obupavanje. Z Živanom sva vse prej kot enaka, na žalost imam jaz pač veliko lažje življenjske razmere, a lahko sem se identificiral z nemogočimi preprekami njegovega dela. Prepoznal sem nezainteresiranost ljudi, katerih naloga je, da bi se s temi stvarmi morali ukvarjati; v mojem primeru je to ministrstvo za kulturo. Gre seveda tudi za družbo, v kateri živimo in ki je bila v zadnjih desetletjih degradirana na vseh ravneh, od kulturnega in umetniškega okusa dalje; to je pač prišlo z roko v roki z drugimi grdimi dogodki zadnjih dvajsetih let. Ljudje, kot so Živan, se bojujejo prav za spremembo v tej splošni mentaliteti, ampak težko je s kakršno koli distanco oceniti, ali ima to, kar počne, kar počnem jaz, kak smisel. Jaz imam vsaj možnost, da film pošljem na tuje festivale.

Film je, kot priznavate tudi sami, videti zelo nizkoproračunski. Ste za snemanje dobili kakršna koli državna sredstva?
Ne. Nekaj denarja smo dobili samo od mesta Pančevo, in z njim smo kupili ogrodje, s katerim si lahko DSLR-fotoaparat namestiš na ramo. Ta "shoulder rig" smo za dva tisoč evrov naročili iz tujine, na koncu pa ga je pridržala carina. Plačati smo jim morali 1500 evrov, da so nam pošiljko izročili, in s tem je bil porabljen tudi naš proračun. Ostalo nam je še tristo evrov, preden je sploh padla prva klapa. To je šlo za bencin, za hrano in za popravilo avta, ki se je seveda pokvaril.

Kako težko je v Srbiji realizirati filmski projekt, ki nastaja zunaj okvira t. i. mainstream kulture? Do nas na festivalih prikapljajo tudi zelo zanimivi projekti, če omenim samo Barbare Ivana Ikića ali Klip Maje Miloš.
Zdi se mi, da je položaj zelo podoben tistemu v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Nimamo niti dovolj razvite industrije niti dovolj velikega trga, da bi lahko imeli normalen sistem financiranja, ustvarjanja filmov in konec koncev tega, da bi filmarji lahko živeli od svojega poklica. Včasih se pojavijo razpisi, včasih ne, ne obstajajo pa neka uradna merila, kaj šele odgovornost za to, komu se podelijo sredstva in v kakšni višini. Še sama država ne spoštuje lastnih zakonov. Razpis bi moral biti vsako leto, pa ga ni bilo že leto in devet mesecev: že od oktobra 2013 se ne da prijaviti za pridobitev državnih sredstev za snemanje filma. To je težava, ne bi pa smel biti izgovor za nedelo ali za jadikovanje. Vse, kar nastane, je sad horunskih naporov ustvarjalcev.

Toda ali niso taki primeri ustvarjalnosti tudi na neki način legitimizacija nevpletanja države, češ: tudi brez institucionalne podpore lahko nastajajo kakovostni filmi.
To je tisti klasični dvorezni meč. Po eni strani si ustvaril nekaj, da bi dokazal svojo legitimnost med filmarji, po drugi strani pa tisti, ki bi morali prepoznati tvoj potencial, ugotovijo: No vidiš, saj se da. Pa le obstaja filmsko življenje v Srbiji! Očitno dobro opravljamo svoje delo! Alternativna scena pa je pri nas, še posebej v Pančevu, zelo močna, od stripov in glasbe pa seveda do filma.

Proti koncu filma Živan nekako mimogrede prizna, da se na festival tako obsedeno osredotoča tudi zato, da "se mu ne bi bilo treba soočiti z določenimi stvarmi". Vidite v njem tudi tragičnega junaka? Taka donkihotski lik je konec koncev lahko tudi nevaren (samemu sebi), ko se nekega dne zlomi in ugotovi, da se je celotna viteška epizoda odvijala samo v njegovi glavi.
To je pri njem ravno najzanimivejše. Po eni strani ga občudujem, po drugi pa ne vem, ali bi sam imel toliko poguma, da bi čisto vse postavil na kocko. Dostojevski, torej možak, ki v filmu Živanu natrosi nekaj krutih življenjskih resnic, je sam prišel do mene in rekel, da mora Živana nekdo poskušati strezniti. Dialog, ki se odvije med njima, ni bil režiran ... v resnici mu je predaval dve uri, čeprav v filmu vidimo samo kakih šest minut njegovega govora. Na platnu je morda videti, kot da Živana ne razume, a v resnici ga pozna bolje od vseh nas. Gre le za to, da sta na različnih bregovih, na strani razuma in na strani čustev. Živan ne dovoli, da bi ga razum omejeval. Če bi sledil zdravi pameti, ne bi bilo ne festivala in ne filma, v Tomaševcu ne bi bilo sploh ničesar. Težko pristajam na logiko Dostojevskega, ki smiselnost vsakega početja ocenjuje skozi potencialen ekonomski dobiček.

Bi bil svet boljši, če bi bilo več ljudi, kakršen je Živan?
Vsekakor bi bil boljši že, če bi bili taki ljudje razumljeni kot pozitivni liki in če bi v svojih prizadevanjih imeli inštitucionalno podporo.

Ana Jurc