Na neko vročo avgustovsko soboto tik po koncu druge svetovne vojne se majhna vasica na madžarskem podeželju pripravlja na poroko. Prisotnost ruskih vojakov že napoveduje nove čase, a pravi nemir med vaščane vnese novica o prihodu dveh ortodoksnih Judov na železniško postajo. Medtem ko se z vozom in s skrivnostnimi škatlami počasi približujeta vasi, se glas o njiju bliskovito širi, navidezna idila pa se začne postopoma in neustavljivo krušiti. Z vprašanji o njunih namenih na plan priplavajo številne potlačene resnice, pozabljene krivice in zamolčane laži, ki terjajo svoj davek.

Leta 1944 so namreč samo v nekaj tednih iz Madžarske deportirali več kot 400.000 Judov, vso njihovo lastnino pa so si številni, tudi za ceno izdaje, pogosto preprosto prilastili. To je eden osrednji motivov kolektivne krivde, ki pesti vaščane v Törökovem filmu. Številne zgodbe različnih protagonistov tako postanejo nepovratno vsrkane v vse hitreje vrteči se vrtinec, ki suspenza ne izgubi vse do klimaktičnega in pretresljivega konca.

Poklon estetiki Bela Tarra
Poleg suverene režije 1945 odlikuje tudi dognana črno-bela fotografija, s katero film dobi pridih takojšnje klasike in se obenem po tihem poklanja tako estetiki Bele Tarra, kakor vesternom Sergia Leoneja. Töröku, ki je 1945 pripravljal celo desetletje, uspe osvetliti kočljivo in redko obravnavano temo v vsej njeni večplastni kompleksnosti.

Prav gotovo gre za prelomnico v dozdajšnji režiserjevi karieri in enega filmskih naslovov leta. Obenem pa tudi za opomnik na eno najtemnejših zgodovinskih obdobij, v času, ko se na Madžarskem in drugod po svetu na oblast vzpenjajo podobne sile in retorike, ki so bile domnevno premagane leta 1945.