Če je Mlada in lepa izrazito vizualen izdelek, ki pa kaj globlje od bližnjih posnetkov lepega obraza mlade Marine Vacht ne gre, je Dekle na poziv natančna, zelo razdelana in temačna študija švedske družbe, politične korupcije v državi, ki nam jo pogosto radi dajejo za zgled, in hinavščine "svobodnih sedemdesetih" v tej skandinavski državi.

Film Mikaela Marcimaina, posnet po resničnem političnem škandalu, ki je leta 1976 pretresel Stockholm, je prepričljiv prikaz obdobja Abbe, kavbojk "na zvonec" in (spolne) liberalizacije švedske družbe, kar je dejansko pomenilo sramotno rahljanje zakonov o nedotakljivosti otrok, prostituciji, incestu in posilstvu. V takem duhu je bilo dovoljeno vse. Ministri, tožilci in drugi politični veljaki so kar po tekočem traku vodili dekleta na poziv v svoje pisarne, pri tem pa jih ni prav nič zmotilo, ali je dekle mladoletno ali ne. Ironija je, da je bil to tako čas seksualne revolucije, ki se je izrojevala na tak način, kot tudi čas ženske emancipacije.

Marcimainov film to dualnost izpostavi z likom Dagmar Glans (izjemna Pernilla August), mogočne stockholmske "madame", ki s trdo roko in lahkoživo naravo vodi svoja dekleta na poziv. "Kakšno hočete? Z velikimi, povešenimi joški? Tako, ki dobro fafa? Ampak ta ima majhno rit," vodi vse niti prek telefonskih klicev in majhne črne knjižice Glansova, ki ji pri "preizkušanju robe" pomaga sluzavi partner in življenjski sopotnik Glenn (Sven Nordin).

Seksklubi ob vladni palači
V ta svet povsem po naključju padeta 14-letna Iris (Sofia Karemyr) in malenkost starejša Sonja (Josefin Asplund), težavni mladoletnici, ki ju starši pošljejo v mladinski dom, da bi se tam poboljšali. A kaj, ko mladinski dom deluje po istem principu svobode in nerepresivnosti, po katerem je Švedska slovela - in do neke mere slovi še danes. Deklet ne zaklepajo, niti ne preverjajo kaj dosti, očitno upajo, da jim bodo z obveznim "pogovorom" enkrat tedensko vcepili v glavo ubogljivost in pridnost. Kar seveda pubertetniki, ki hlepijo po vsem prepovedanem (cigaretah, alkoholu, spolnosti, nočnemu življenju prestolnice in visokih petah), s pridom izkoriščajo.

Na enem izmed teh nočnih izletov Iris in Sonja pristaneta v stanovanju Glansove, ki ga ta oddaja za najrazličnejše orgije, srečanja strank z njenimi dekleti ter vsesplošne razvrate z mamili in alkoholom, pri čemer pridno sodeluje tudi sama. Od tu naprej vrnitve za naivni dekleti ni, in kmalu ju Glansova kot svežo robo v prosojnih srajčkah in z barbikastim mejkapom ponuja ostarelim in osivelim "stebrom švedske družbe". Seksklubi ob vladni palači, izkoriščanje mladoletnic z aktivno pomočjo tistih, ki bi jih morali ščititi.

Začaran krog
Dekle na poziv spretno prepleta ta svet prostitucije z zasnovo paranoičnega trilerja, pri čemer skuša mladi in naivni detektiv (Simon J. Berger) lastnoročno razkrinkati afero največjega obsega in spraviti zlikovce pod ključ, pri čemer ga ovirajo lastni kolegi, prav tako Dagmarini odjemalci. "Kaj, mi bodo lastne stranke sodile, me tožile, branile in pričale proti meni?" se vpraša Glansova pred sojenjem, trdno prepričana, da ji lahko denar in zveze kupijo vse. In ima popolnoma prav.

Dekle na poziv na podoben način kot uspešne skandinavske serije zadnjih let (Most, Ubijanje) ali pa filmi Lukasa Moodyssona kažejo drugo plat progresivne švedske družbe in razkrivajo gnilobo in pokvarjenost pod svetlečo zunanjostjo. Film je na trenutke malenkost sterilen, a se tematike loteva vrhunsko, pri čemer nikdar ne zaide v past voajersko nazornih spolnih odnosov - Irisina stiska je dovolj opazna brez tega. Scenografija in kostumografija nam verodostojno naslikata 70. leta, pri tem pa se Abbini napevi prepletajo z izjemno sodobnejšo melanholično glasbo Mattiasa Bärjeda in zelo moderno režijo s klavstrofobično kamero, ki ju najbolje ponazori eden boljših koncev v zadnjem času.
Ocena: 4-5; ocenjuje: Kaja Sajovic