preverjenem področju razpadlega zakona, ki ga je ta iranski režiser izpilil že z Ločitvijo.
Pravzaprav je Preteklost videti kot nadaljevanje Ločitve - morda le z malce več podzapleti, a z enako intenzivnostjo mučnosti. Kako torej nadgraditi mojstrovino, ki je Farhadiju lani med drugimi nagradami prinesla tudi tujejezičnega oskarja? Težko. Je pa Preteklost vseeno zelo blizu. In eden boljših filmov letošnje bere.

Zgodba se začne na zelo pomenljiv način - Ahmad (Ali Mosaffa) se po štirih letih v rodnem Teheranu na prošnjo odtujene žene Marie (namesto z Rjo in kostjo z lanskega Liffa zadržane Marion Cotillard je tik pred zdajci vskočila Berenice Bejo iz Umetnika) vrne v Pariz, da bi dokončno uredila ločitvene papirje. Marie ga pričaka na letališču z izposojenim avtomobilom - izkaže se, da je last njenega novega spremljevalca -, s katerim ima že takoj na začetku velike težave pri vzvratni vožnji v močnem nalivu. Aluzija na nerazčiščeno preteklost?

Zakaj je Marie pravzaprav na vsak način hotela, da Ahmad pride podpisat ločitvene papirje osebno, in ne prek odvetnika, ni jasno. Zakaj mu ni rezervirala hotela, kot jo je prosil, ampak ga je raje namestila kar v svojo hišo, na pograd s sinom svojega zdajšnjega partnerja Samirja (Tahar Rahim, Prerok), še manj. Večina Marijinih dejanj se ne zdi najbolj racionalnih - ali najbolj premišljenih.

Srečen konec?
Ob tem Ahmada še prosi, naj se pogovori z njeno hčerko Lucie (Pauline Burlet), ki se ji je rodila pred zakonom z Ahmadom in ima zdaj, tako se zdi, pubertetniške izpade zaradi maminega novega moškega. Ahmad počasi spoznava, da so nesoglasja med Marie in Lucie bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. In njegova prizadevanja, da bi še zadnjič služil kot glas razuma v družini in izboljšal odnos med materjo in hčerko, privlečejo na dan številne neprijetne male skrivnosti disfunkcionalne družine.

"Od mojega rojstva je zamenjala že tri tipe," potoži Lucie o svoji materi, ki skuša na vsak način zaživeti s Samirjem, obenem pa se zdi, da je ta le nadomestek za Ahmada. In ker ima osebne travme tudi Samir, razklan med Marie in svojo ženo, ki je zaradi poskusa samomora v komi, se vse bolj zdi, da srečen konec v tej zgodbi ni namenjen nikomur.

Farhadi se morda sem in tja z vsemi spletkami in vedno novimi preprekami nevarno približa področju 'žajfnic', a se mu na srečo s svojim izvrstnim občutkom za človeško psiho, odnose in kompleksnost zvez - tako starševskih kot partnerskih - vseeno uspe izogniti. Tako kot v Ločitvi tudi tu liki niso črno-beli, motivi za njihova dejanja so zapleteni, odnosi pa - tako kot po navadi tudi v resničnem življenju - niso zares razčiščeni.

Kako pustiti preteklost za seboj?
Farhadi je mojster slikanja pravih, mesenih in niansiranih likov, pri čemer pa je precej očitno, da so ženski liki tisti, ki so bolj neuravnovešeni, impulzivnejši, histerični in izgubljeni, medtem ko moška lika razmišljata precej bolj trezno. Kljub temu je nakazano, da je imel tudi na videz tako zelo prisebni in trezno razmišljujoči Ahmad ob razpadu zakona težave z depresijo, Samirja pa razjeda krivda zaradi ženinega samomora.

Kako obrniti list in pustiti preteklost za seboj? Kako pustiti preteklost za seboj, če se preteklost še kar naprej vrača in usodno posega v sedanjost? Marie Samirju na neki točki reče, da se ji zdi, da jo ima samo za polnjenje praznine, ki jo je v njem pustila žena. "Katero praznino pa potem polnim jaz tebi?" ji na to odvrne on.
Ljubezen je pri Farhadiju postranskega pomena - stvari so precej kompleksnejše kot zgolj to, kdo ljubi koga - če ga sploh ljubi. Še starševska ljubezen je v Preteklosti postavljena na preizkušnjo, tako da se gledalec na neki točki celo vpraša, ali se je Marie pripravljena odreči starejši hčerki, če bi to pomenilo, da obdrži Samirja.

Preteklost tudi na koncu ne prinese pravih odgovorov na vsa ta vprašanja in ne prinese dokončne rešitve - ali odrešitve. Zaradi česar je film seveda toliko bolj odličen.
Ocena: -5; piše: Kaja Sajovic